Ko je Matevž Grilc 1. julija 1979 v Celovcu odprl vrata svoje odvetniške pisarne, je bilo zelo jasno: v tej pisarni sedi odvetnik, ki je kot politik za svojo mizo povabil tudi slovensko narodno skupnost. Tu ne bo šlo samo za premestitev prestavljenih mejnikov, tu bodo iskali tudi pravne rešitve za narodno skupnost, ki jih politika ne zmore.

Rudi Vouk je štirideset let pozneje na praznovanju 40-letnice v hiši pred celovško stolnico opisal takole: »Da bi predstavniki manjšine lahko zavzeli bog ve kakšne državne funkcije, je iluzija, ker smo manjšina. Toliko večji pa je izziv, kako bi kljub temu lahko sooblikovali pravo, tako kot menimo, da naj bi bilo.« Matevž Grilc je s tem začel pred štiridesetimi leti, to njegovo delo pa nadaljujejo Rudi Vouk, Marija Škof in Roland Grilc s sodelavci v raznih glavnih mestih, od koder odhajajo na razna evropska sodišča na obravnave.

Rudi Vouk je prepričan, da lahko odvetniški poklic narodni skupnosti nudi največ. »Nihče drug nima možnosti, si poiskati primer, ali po potrebi celo sam ustvariti primer, ki ga lahko spravi pred sodišče in nato skozi vse instance do ustavnega sodišča ali celo do evropskega sodišča in potem kot posameznik, kot majhen državljan, sam poskrbi za to, da se spremenijo zakoni in da se spremenijo celo ureditve za celo Evropo. Ponosni smo, da nam je to že večkrat uspelo na avstrijski in na evropski ravni.« Glede poklica odvetnika pa je še dodal: »Če si ogledamo zgodovino avstrijske in tudi koroške politike, se od vseh mogočih poklicev politikov največkrat pojavljajo pravniki. To ni slučaj, kdor uporablja pravo, ga seveda vedno znova mika, da bi ga tudi oblikoval, če mu to ali ono določilo ne paše.«

»Če si ogledamo zgodovino avstrijske in tudi koroške politike, se od vseh mogočih poklicev politikov največkrat pojavljajo pravniki. To ni slučaj, kdor uporablja pravo, ga seveda vedno znova mika, da bi ga tudi oblikoval, če mu to ali ono določilo ne paše.«

Rudi Vouk

Matevž Grilc se je na začetku govora zahvalil svoji ženi Marjani. »Ustanovitev lastne pisarne leta 1979 pa je bil skupen projekt moje žene Marjane in mene in težko odgovarjam na vprašanje, kdo od naju ima večje zasluge.« Omenil je tudi prvo tajnico Eriko Jug (takrat s priimkom Mak) in Malči Valeško, ki bo naslednje leto praznovala 40-letni delovni jubilej. Priznal je: »Klientelo smo hitro pridobili, pri tem je pomagal moj politični angažma. Ljudje so me poznali, tako na Koroškem kot tudi v Sloveniji.« Matevž Grilc je bil poleg odvetnika z vsem srcem tudi politik in dobro povezan s tako imenovanim »malim človekom«. Nekaj tega je prišlo do izraza tudi v desetletja dolgem pravnem svetovanju, vsako prvo nedeljo v mesecu v prostorih Posojilnice v Pliberku.« In spet prizna: »Vse to delo je bilo mogoče le, ker je imela družina razumevanje in tudi mnogo potrpljenja z mano, saj je družinsko življenje trpelo, kar lahko potrdita tudi Lidija in Bojan, ker sem le redkokdaj našel čas za njiju, kar danes obžalujem.«

Roland Grilc je govoril o maratonu in takoj dodal, da za pisarno »Grilc-Vouk-Škof« 40 kilometrov ali 40 let ni prava distanca, njena distanca je 100 kilometrov ali 100 let. Odvetniki hodijo še vedno skozi ista vrata, v katerih je Matevž Grilc pred 40-imi leti obrnil ključ. Pisarna je bila priča vsem najrazličnejšim družbenim zasukom, premikom, novim potem, stranskim potem in izzivom. In to v prav posebnem okolju, namreč na meji med različnimi državami, na meji različnih gospodarskih sistemov, družbenih eksperimentov, na jezikovni meji in narodnostni meji. In vse to v posebnem zgodovinskem in političnem obdobju Evrope, zlasti Srednje Evrope. »Za vsakega pravnika v naši pisarni je to pomenilo, da najprej odpreš evropske predpise, da pogledaš, kaj pravi o vprašanju evropsko pravo, kaj pravi o tem, v kateri državi je treba tožiti, po katerem pravu se je treba ravnati, po avstrijskem, slovenskem ali nemškem? Delovna mesta za nas niso bila več samo sodišča v Avstriji ali Sloveniji, ampak tudi v Nemčiji in evropska sodišča v Strasbourgu in Luksemburgu.«

Maria Škof je svojem nagovoru pogled usmerila na to, kaj bo čez deset let. Evropsko pravo bo temelj pravnega vsakdanjika. Pisarna ostaja še naprej prvi naslov za mandante čez mejo v Alpsko-jadranskem prostoru. »Imeli bomo poslovalnice v Zagrebu, Beogradu, Frankfurtu, Luksemburgu in zakaj ne v Bratislavi in Pragi. Morda sedež pisarne ne bo več v Celovcu, morda pa prav v Celovcu zaradi življenjske kakovosti na Koroškem.«

Praznovanje 40-letnica odvetniške pisarne »Grilc-Vouk-Škof« je bilo pod geslom »Malo čez. Grenzgänger«, njihovo delo pa je, kot je formuliral Roland Grilc s pomočjo Primoža Trubarja: »Stati, obstati in se zoperstaviti.«

Zgodbo o delu odvetniške pisarne je mogoče prebrati tudi v dvojezični knjigi »Malo čez«. Tu pišejo sodelavci pisarne tako, da postane pravo vsakomur razumljivo.

Vincenc Gotthardt