Ko je bila družina Sticker izseljena, je bila Dorica še dojenček, stara približno šest tednov. Časa v pregnanstvu se ne spomni, spominja pa se, ko so se vrnili, »sedela sem na pragu hiše in sem mamo vprašala, kdaj gremo domov. Mislila sem, da smo doma v Nemčiji. Mama mi je rekla, da smo tu doma.«

V družini Sticker je bilo deset bratov in sester, Slavko je žal že umrl. Starejši štirje otroci, med njimi je tudi duhovnik Peter Sticker, so bili izseljeni. Pokaže lepo družinsko sliko s svojimi brati in sestrami. Dorica Sabotnik je najprej obiskovala šolo »v kloštru« v Št. Petru, takrat so se vsa dekleta iz okolice tam učila šivat, »rekli so, da je to zelo pomembno za žensko, da zna šivati, jaz pa tako nerodna,« se na glas zasmeje. Dodaja, da je bilo »fletno«, ker so bila skupaj vsa dekleta iz občine, potem v gospodinjski šoli pa dekleta iz južne Koroške. »Poznale smo se med seboj od Zilje in Podjune, med sabo smo bile povezane bolj kot danes.« Ko je oče zbolel, je ostala doma. Spominja se, da sta morali z najstarejšo sestro trdo delati. Oče je zbolel za rakom glave, imel je težko operacijo. »Tako smo molili, cerkev v Št. Petru je čisto blizu,« molili so, da bi preživel in res je nato živel še skoraj sedem let, pri 56-ih letih je umrl. Mama je ostala sama z desetimi otroki, razen najmlajših dveh so bili že samostojni. »Mama je bila močna žena. Ko smo bili izseljeni, se je zaobljubila, da če pridemo domov, bo vsak dan šla v cerkev. Tega se je držala, če le ni bila bolna,« pripoveduje Dorica Sabotnik o svoji mami. »Ko je bila stara, mi je rekla, kako lepo življenje je imela,« bila je zadovoljna, čeprav je bilo mnogo težkega, a največ ji je pomenilo, da so vsi otroci zdravi.

Želela si je postati laična misijonarka. Takrat je bila farna mladina še zelo aktivna, pripravili so ji lepo praznovanje za slovo, ko se je odpravila v misijone. Nato se je odpravila v Würzburg, kjer so imeli izobraževanje za laične misijonarke in misijonarje. Ker bi morala podpisati obveze, za katere prej ni vedela, si je premislila. »Prej se nikoli nisem postavila zase, tam pa sem si upala reči ne,« in še tisti večer so jo poslali nazaj domov. Tam so bili še vsi iz sebe, ker je šla, pa je že prišla nazaj. »Potem si dolgo nič nisem upala, ker je bilo to razočaranje, pripoveduje. Vedno je rada delala z otroki, prepevala je z njimi in imela otroško skupino. Ker so opazili, da zna z otroki, so jo poslali na izobraževanje na Dunaj, na privatni seminar za ženske poklice v Cerkvi. Vedela je, da se bo enkrat morala posloviti od doma, »moraš ven iz gnezda.« Še ko je bila že prijavljena, se je branila, a mama in sestra sta jo spodbujali, da je šla. »Niti en dan mi ni bilo žal. Internat in šola sta mi bila zelo všeč. Direktorica je bila zelo odprta in smo veliko hodili v gledališče, saj je bila kultura zelo pomembna zanjo. To so bila lepa tri leta.« Potem je komaj čakala, da bo lahko začela poučevati. »Imaš iluzije, misliš si, kako bo fajn, a pridejo tudi težave. Ni vse zlato, kar se sveti. Tako je življenje. Ko si mlad, misliš samo pozitivno.« Veselila se je poučevanja in ni želela delati v pisarni, a na začetku je dobila ravno največ dela v pisarni in samo nekaj ur verouka. Želela si je na dvojezično ozemlje, to se je čez nekaj časa uresničilo, verouk je poučevala v Sinči vasi, Dobrli vasi in Železni Kapli. Vedeli so, da je Slovenka in takrat je bila v zraku velika politična napetost. Stanovala je pri družinah, v Dobrli vasi se je zelo dobro počutila pri družini in je tudi veliko pomagala, v Železni Kapli je z Greti veliko prepevala, dobro je sodelovala s Poldejem Zundrom, župnikom Messnerjem in Anico Fugger. Na tisti čas ima lepe spomine.

Prosili so jo, da bi koga peljala v Tinje na seminar za cerkvene zbore. Spontano se je odločila, da se bo tudi sama udeležila tega seminarja. Vse je poznala, razen dveh mladih. Zvečer je igrala s kitaro in so skupaj peli, k njej je prišel eden od teh dveh, Mirko Sabotnik, začel sta se pogovarjati, obiskal jo je v Kapli. Potem se je začelo resno. Februarja sta se prvič videla, oktobra sta se poročila. Oba sta bila stara 32. Z možem živita na Rodi v Škofičah. »Takoj, ko sem prišla sem, sem ustanovila zborček in ob božiču smo peli pri maši. V Žitari vasi sem vodila tamburaše, ki so bili razočarani, da sem odšla. Potem sem začela tukaj s tamburaši in začetek je bil trd.« Vsak teden so vadili pri njej doma. To so bile obenem tudi jezikovne vaje, s tem so ohranjali slovenščino. Ko se je njen mož srečeval z gospodarstveniki in so ga vprašali, če ima kakšno željo, je dejal, da zase nima nobene želje. Povedal jim je, da imajo tamburaško skupino in ne vedo, kam bi šli na morje. Tako so gospodarstveniki začeli podpirati letne seminarje na morju. Za pomoč pri vajah je prosila Hanzija Gabriela, ki jih je nekoč učil že pri Štikru v Št. Petru. Dorica Sabotnik je tudi povabila Lajka Milisavljeviča za zborovodja v Št. Jakob. Ko ga je srečala na demonstracijah v Celovcu, je bil razočaran enim zborom v Ljubljani, Dorica pa ga je spontano povabila, da bi na Koroškem začel s kakšnim zborom. Na splošno opisuje sebe kot zelo spontano osebo. Vedno je veliko delala, rada je poučevala verouk, rada je nastopala s tamburaško skupino, a ko je zbolela, je morala obveznosti zreducirati. Veselila se je dela z otroki, saj imajo majhni otroci v sebi poseben čut. Ob tem citira Jezusovo misel iz Matejevega evangelija, »če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Jezus nadaljuje, da »kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme,« nato pa ima še jasne besede za tiste, ki pohujšajo enega od teh malih.

Iskreno prizna, da je imela včasih s Cerkvijo težave, ampak takoj doda, da ne smemo vsega posploševati, da so mnogi ljudje zelo dobri. Vera ji v življenju veliko pomeni. »Že mlada sem se ukvarjala s posmrtnim življenjem. V sebi sem imela močno jedro.« Pomembno se ji zdi, da se pripravi na odhod »v nevidni svet.« V tem življenju se pripravljamo na novo življenje. To zavedanje naj bi vpletli v vsakdanjost. Obema z možem je zelo pomembno tudi stvarstvo, življenje z naravo, čut za rastline in živali. Doma ima oltar s slikami in spominčki, ki jo spomnijo na vse lepo v življenju. Nima veliko želja, najbolj si želi srečno smrt zase in za moža. Prav tako pa si želi, da ostane zdrava družina nečaka, ki živi ob njiju.