Sama sem odraščala ob velikonočnih igrah – ob rolkanju, turčanju ter opazovanju odraslih pri slečkanju in dedeja pri sekanju pirhov. V Šmihelu smo se s sosedi vsako leto za veliko noč zbrali in skupaj preživeli čas ob igrah in druženju. Tega dne smo se veselili tako otroci kot odrasli.

Ker so bile velikonočne igre pomemben del mojega otroštva in mladosti, sem mislila, da so takšni običaji razširjeni po vsem Koroškem. A že pogovori z ljudmi iz sosednjih vasi so pokazali, da se velikonočni običaji in igre od kraja do kraja razlikujejo.

Turčanje/tečkanje: Pri velikonočnem zajtrku smo vedno turčkali. Vsak je imel svoj pirh, potem sta pa dva in dva tečkala pirha. Tisti, ki je prvi imel pokvarjeno jajce, ga je moral dati drugemu.

Rolkanje: Za rolkanje pirhov smo imeli posebno leseno napravo. Če je nismo imeli, smo pa položili grablje na ploh oziroma na gajbo. Ta naprava, naša rolka, je bila postavljena tako, da smo po njej skotalili pirhe. Igra pa poteka tako, da vsak, ki pokotali pirh po rolki, skuša zadeti pirh drugega. Tisti, ki je bil zadet, mora plačat tistemu, ki ga je zadel. Prej včasih smo plačali 10 grošev, zdaj pa so centi. Pirh, ki je bil zadet, poberemo in po rolki pokotalimo spet, ko je na vrsti. Igra je zabavna predvsem, če je več ljudi, če igrajo samo trije, ni tako zanimivo.

Slečkanje: To igro so igrali samo mladinci in odrasli. Med letom te igre nikoli nismo igrali, to je bilo res samo za veliko noč. Včasih smo se igrali z enim šilingom, zdaj pa z desetimi centi. Na travi tega ne moremo igrati, primerna so prstena tla, mora biti bolj gladko. Z žeblji smo napeli približno meter dolgo nit, potem smo določila distanca, od katere smo po vrsti metali kovance. Tisti, ki je bil s kovancem najbližje niti, je osvojil prvo mesto. Zabavno pa je bilo, ker smo se s kovanci metali tudi proč od vrvice, igrali smo tako dolgo, da je bil tisti, ki je bil prvi, potisnjen že nekam drugam. Včasih smo nabrali toliko denarja, da ga že v rokah nisi mogel več držati. To je bilo zelo zabavno. Tisti, ki je bil končno prvi, je ves denar dal v kakšno posodo in jo potem vrgel v zrak. Preden je vrgel vse v zrak, pa se je zmagovalec lahko odločil, če bi rad pobiral kovance, kjer je glava ali številka zgoraj. To se je nadaljevalo, dokler ni bilo več kovancev, tako da je še zadnji lahko imel srečo in dobil še malenkost. Temu smo pa vedno rekli, da je dobil »poberule«.

Sekanje: Davidov Anza ali Poltnikov Albert sta bila edina, ki sta to igro obvladala. Albert je prišel popoldne za veliko noč in vprašal, kdo hoče, da mu seka pirhe. Pirh se je nastavil na tla, nato pa si potreboval bolj težek kovanec, prej so igrali s šilingom, zdaj pa z dvema evroma. Tako dolgo so metali, dokler ni zadel pirha in je kovanec obtičal v jajcu. Kar je ležalo naokoli, je dobil tisti, ki je dal jajce na voljo. Pirh pa je dobil zmagovalec.

O velikončnih igrah so povedali naslednje:

Lena Budin: Ko sem bila čisto majhna, smo se za veliko noč popoldne zbirali na Čebulovem travniku in nas je prišlo res veliko ljudi skupaj. Tam smo igrali vse te igre. Prvi spomini pa so na rolkanje. Tega sem se vedno veselila in je bilo res prijetno in zabavno.

Ko se je končalo s srečanjem na Čebulovem travniku, smo se s sosedi v manjši sestavi zbrali pri Davidu in Klokarju. Te igre so res posebne, ker smo jih igrali samo za veliko noč. To je bilo druženje in toliko smo se smejali. Ker se med letom nismo toliko videli, smo ob igri prišli skupaj in se smejali ter zabavali.

Najbolj zanimivo pa je, da se nismo srečale le družine, temveč sosedje. Tako si srečal osebe, ki so bile celo leto v Gradcu ali na Dunaju in so potem prišle domov za veliko noč, da bi se skupaj zabavali. To je danes že malo drugače. Še ni dolgo, ko smo se srečali pri Klokarju, zdaj pa je vprašanje, če sploh še kdo pride domov za veliko noč. Pri nas v Šmihelu je žal tako, da se hiše praznijo, ker so starejši umrli, mladine pa ni. Če nikogar ni doma, pa enostavno nič več ne igrajo. Ti običaji se otrokom tudi ne dajejo več naprej. Take tradicije lahko daš naprej samo v družini. Želim si, da bi mladina še naprej hodila domov za praznike in da bi se igre nadaljevale.

Ina Krajger: Mi smo v Šmihelu vedno rolkali, tečkali in slečkali. Kot otrok je to bila vedno takšna gavda, ker so vsi skupaj prišli. Najprej smo bili doma, kjer smo z družino rolkali in tečkali, potem smo šli naprej k Davidu, torej k družini Kušej, kjer smo spet rolkali, tečkali in sekali. Potem smo pa šli še naprej h Klokarju, kjer so slečkali, to je bilo res zabavno. Višek zame je bilo leto, ko je moja sestra Mija Krajger pri slečkanju dosegla drugo mesto in je dobila ogromno denarja. Tedaj sem bila res prepričana, da bo imela za vse življenje dovolj denarja in da ji nikoli ne bo treba več kaj delati, ker je imela tak kup drobiža. Malo se je seveda že nabralo, ampak ker so bili samo kovanci za 10 centov, je izgledalo več, kot je bilo dejansko. Želela bi si, da bi to spet bolj konsekventno počeli, ker je to druženje res lepo vsako leto. Ni običajno, da se vsa soseščina sreča, da bi igrali igre, to je že velika posebnost.

Jokej Logar: V soboto smo imeli žegenj, potem pa smo v nedeljo, in če nam je bilo dolgčas tudi v ponedeljek, igrali velikonočne igre. V ponedeljek nas je bilo skoraj več, ker so prišle tete in otroci, tako da smo tedaj še kaj igrali. Spomnim se, da smo rolkali in sekali, tedaj še s šilingom. Zdaj pa ne rolkamo več, temveč samo še turčkamo. Imeli smo tudi običaj, da smo tekli trikrat okoli hiše, potem pa si dobil klobaso.

Daniel Trampusch: Mi smo rolkali, slečkali in tečkali s sorodniki. Zdaj, ko so vsi že odrasli, tega že nekaj let ne delamo več, vendar so spet mlajši v družini, tako da bi letos radi spet nekaj pripravili. Če se spomnim otroštva, ko smo igrali te igre, mi vedno pride na misel, da je bila pri rolkanju trava previsoka in si jajce izgubil, če nisi točno gledal. Doma smo si za veliko noč sami gradili naše košare, ker drugače nismo dobili daril. Pred Pliberkom pa smo imeli njivo, tam smo za veliko noč tudi streljali možnarje.

Ela Grilc: Mi smo vedno v Libučah pri moji teti za veliko noč. Tam se zbere vsa družina Grilc. Mi smo vedno samo rolkali in turčali. Zdaj, ko je v sorodstvu spet več mlajših otrok, to res spet radi počnemo. Ko sem bila majhna, smo sami delali košare za darila, zdaj tega ne počnemo več, kar je škoda. Mladi smo si pa namislili nekaj novega. Za starše skrijemo pirhe, ki jih morajo najti. Če jih najdejo, mi mladi za njih nekaj spečemo.

Brina Kušej