Tu je velika miza, ob njej stara skrinja, pokrita z domačim prtičem. Na steni so sodobne slike hčerke Marjete in vnuka Davida. Za mizo na domu v Kotmari vasi sedi čila Tatjana Angerer, ki pravi: »Živela sem izpolnjeno življenje. Imela sem veliko predstav in poskušala sem vse, kolikor se je dalo uresničiti.«

Na vprašanje o tem, katera je njena najpomembnejša izkušnja, ob 90-letnici življenja pove: »To, da človek ostane skromen. Skromnost se mi zdi, da je nekaj, česar nas uči narava. Po tem se ravnam. Živim tako kot vse življenje. Ravnam se po svojem občutku, po svoji osebni morali. Nič drugače. In moram reči, da svojih 90 let vsaj trenutno ne čutim.«

Včasih si mora Tatjana Angerer vzeti čas in prešteti, koliko knjig je napisala v svojem življenju. Največ jih je napisala zatem, ko se je leta 1994 iz Ljubljane preselila na Koroško. Vsega skupaj jih je napisala 32, nekaj pa že prej. Njena prva knjiga je bil učbenik za biologijo, in sicer za 6. razred. Ta predmet je kot profesorica poučvela na gimnaziji v Stični in potem v Ljubljani. Napisati to knjigo ni bila težka odločitev, saj je »vizijo o pisanju« imela že prej, zapisovala je ter tako imela »veliko lističev in si rekla, da iz tega lahko nekaj nastane«. Ko je potem v časopisu prebrala razpis za pisanje take knjige, se je odzvala in uresničila svojo željo. Njena uspešnica je bila rojena s prošnjo takratnega urednika Mohorjeve založbe Franca Kattniga, naj zbere recepte starih domačih jedi na Koroškem. Knjiga je izšla pod naslovom Čisava župa, pisana pogača in še kaj. Doživela je ponatise in izšla tudi v nemškem jeziku. Druge knjige so večinoma namenjene posredovanju znanja o rastlinah in naravi. Pisala jih je tako za odrasle kot otroke. Te knjige je Tatjana Angerer tudi sama ilustrirala. In katera lastna knjiga ji je od vseh najbolj pri srcu? »To je knjiga Židovska 8,« odvrne in doda, da v tej knjigi opisuje hišo svojega očeta.

Za Tatjano Angerer je bil vse življenje pomemben spoštljiv odnos do dela svojih prednikov. Tako pravi: »Zame je bila izredno pomembna delavnost mojih prednikov. Kamorkoli sem pogledala, vsi so z veseljem delali, počeli to, kar so znali in kar so zmogli, in ta delavnost me je prevzaprav fascinirala. In sem rekla, to kar človek zmore, naj naredi.«

Vedno je znala prisluhniti sporočilu narave. »Odkar se ukvarjam z naravo in razmišljam o njej, sem spoznala, da je treba vse, kar je v naravi, vse, kar je živega, spoštovati in da je vsako bitje že po naravi enakovredno meni. Narava sama me opozarja, da ni vseeno, kako se obnašamo. Narava se upre, pokaže, da ni prav, kako ljudje z njo ravnamo. Poslušati jo moramo, opazovati in se praktično po njej ravnati. Smo del narave in ne nad njo. Tega se pravzaprav velikokrat ljudje v različnih časih niso zavedali. Enakovrednost vsega, kar je živo, to se mi zdi, da je nekaj, česar se mora celotno človeštvo naučiti – nismo nad, kakor smo dolgo mislili.«

Prtič na domači mizi, za katero sedi Tatjana Angerer, je vidno znamenje njenega odnosa do mize. Kako pomembna je domača miza za dobro življenje? Tatjana Angerer poudarja: »Domača miza ustvarja odnose med ljudmi; in dobri odnosi so pomembni. Zlasti v današnjem času ljudje nimamo več veliko časa za medsebojno spoznavanje, medsebojno razumevanje, poslušanje in praktično se to največkrat dogaja pri mizi. V tem je pravzaprav pomen domače mize.« Za domačo mizo pa Tatjana Angerer spregovori tudi o kruhu: »Z besedo kruh povezujem vse – od Biblije do vsakdanjika. Kruh je osnovno živilo in sinonim za hrano nasploh. Kruh, to je očenaš in tisto jedilo, ki mi je najbližje.« Vse življenje so ji bila blizu zelišča. Na vprašanje, katero zelišče je primerno za današnji čas, odgovori: »Zame je to kopriva. Kopriva je lahko gnojilo, je lahko hrana, pospešuje in uravnava človekovo presnovo in presnovo vseh bitij, uživamo jo lahko kot čaj in še marsikaj zdravilnega je v njej.« In za to mizo spregovori tudi o koroških Slovencih, ki so jo naučili ceniti človeka. »Koroške Slovence cenim zaradi njihove trdnosti in trme ter zagnanosti za določeno stvar.«

»Zame je bila izredno pomembna delavnost mojih prednikov. Kamorkoli sem pogledala, vsi so z veseljem delali, počeli to, kar so znali in kar so zmogli, in ta delavnost me je prevzaprav fascinirala. In sem rekla, to kar človek zmore, naj naredi.«

Nešteto risb je nastalo v preteklih desetletijih. Mnogo jih je objavljenih, nekaj jih je ostalo v skicirki. Kakšna bi bila skica želja zase, za svoje domače in za svet? »Meni je prijetno. Imam zadovoljno življenje, imam prijetne razmere, kar ni bilo zmeraj. Izživela sem vse svoje želje. Zase osebno si praktično ničesar ne želim. Za svoje najljubše pa si želim, da bi bili zadovoljni s tem, kar imajo, za človeštvo pa mir.«

Včasih vzame Tatjana Angerer v roke list in zapiše kakšno misel ali pesem, kakšen navdih, redkeje nariše sliko. Se je v predalu morda nabralo gradivo za 33. knjigo?

Vincenc Gotthardt