Ziljski žegen, ziljska noša in prvi rej so pred kratkim prišli na UNESCOV seznam nesnovne kulturne dediščine. Petra Wiesfleckerja smo vprašali za ozadja, kako je do tega prišlo. V Zahomcu, kjer vsako leto štehvajo, smo se ustavili pri Milki Kriegl. Predstavlja nam tri dele noše, napisala pa je tudi, kaj ji pomeni ta stara ziljska noša.

Intervju s Petrom Wiesfleckerjem

To je del ziljske identitete

Ziljski žegen in ziljska noša sta bila sprejeta v mednarodni seznam nesnovne kulturne dediščine UNESCA. Kako je sploh prišlo do tega?

Peter Wiesflecker: Razmišljanja, da bi vložili takšno prošnjo, so me zaposlovala že nekaj let, predvsem sem želel trajnostno priklicati v spomin oz. utrditi zvezo noše in običajev za Ziljsko dolino. Vedno znova so poskušali, na primer v Beljaku, to specifično ziljsko tradicijo ločiti od regije. Pri noši, ki jo nosijo tudi na beljaškem žegnanju, je to žal uspelo. Proti načrtu, da bi priredili tudi štehvanje na beljaškem žegnanju, so že pred leti protestirale ziljske konte in to preprečile v skupni akciji. Takrat so izdale »kodeks«, katerega zgodovinski del sem sam napisal.

Nato se mi je zdel pravilni trenutek, da bi vročili prošnjo pri UNESCU. Prednost je bila, da sem boter Felixa Abuje, ki je že leta predsednik bistriške »konte«. Povedal sem mu: »Preden boš oddal svojo funkcijo, bomo vročili to proš-njo. Jaz bom napisal prošnjo, poskrbel za postopke, ti boš pa prevzel koordinacijo!« Za naju je bilo pomembno, da se prošnja ne omejuje le na običaj in nošo enega konkretnega kraja, kot je na primer Bistrica, čeprav sva oba rojena Bis-tričana, temveč da usmerimo pogled na celotno Ziljsko dolino. Poleg tega je bilo zame osebno pomembno, da je ta običaj več kot štehvanje ali pa več kot noša, ki vzbudi močen vtis.

Ali ste kdajkoli pomislili na to, da bo projekt morda vključen na seznam kulturne dediščine UNESCA?

Peter Wiesflecker: Računal sem z dob-rimi možnostmi, vedel pa sem, da je potrebno potrpljenje, dokler takšen projekt ni zaključen. Zavestno smo izključili politiko. Pri tem me niso okrepile le reakcije mladih Ziljank in Ziljanov, temveč tudi izvedenca oba graška profesorja Burkhard Pöttler (etnologija) in Ludvik Karničar (slavistika), ki sta bila oba pozitivna. Ravno osebno spoštovanje Ludvika Karničarja, ki se je vedno znova pri meni pozanimal, me je krepilo. Dvomi so se pojavili tik pred koncem roka (poleti 2018), ko je muzej »Greiss-lermuseum« na Vratih vročil lastno proš-njo, ki je vsebovala nošo. Predlog, da bi se vključili v našo prošnjo, so odklonili. Tako sta v komisijo prispeli dve prošnji. Obstajala je nevarnost, da bi obe zavrnili. To bi pomenilo ponovno čakanje. Predvsem bi bil otežen sporazum, kajti naši prošnji si nista bili niti vsebinsko blizu. Moj pogled na zgodovino Ziljske doline in na narodni in socialni proces diferenciranja – ne samo kot strokovnjak – pa je le bil drugačen.

Morali ste za mizo združiti 24 ziljskih kont, da ste lahko vročili prošnjo. Kaj je bilo in kaj je za te konte pomembno?

Peter Wiesflecker: Konte so se strinjale s tem od vsega začetka. Felix je vse dob-ro koordiniral. Vsi smo se zbrali na Bistrici na začetku leta 2017, predstavili smo jim projekt v vseh podrobnostih in jih prosili za podporo. Zame so cerkveni običaji, v vseh svojih fasetah, zelo pomembni. To sem jim tudi povedal. To je del ziljske identitete, ločeno od jezika, ki ga govori posameznik/posameznica. Morda je bil to tudi nagib, da so vsi soglašali in da je to bil skupni projekt in so vključeni vsi kraji enakovredno.

Kako pomembno je sprejetje ziljske noše in ziljskega žegna kot nesnovna kulturna dediščina za Ziljsko dolino? Katero sporočilo s tem dajete svetu?

Peter Wiesflecker: Sprva je to visoko odlikovanje, za regijo kot celoto, a posebej za mlade ljudi, ki živijo te običaje. Prihajajo iz različnih življenjskih okolij, ker se je spremenila struktura doline, a vseeno je zanje pomemben običaj. Vzpostavlja namreč povezavo do njihovega neposrednega življenjskega prostora in postavlja vsakega, ki to živi, tudi vsakega, ki nosi nošo, v dolgo vrsto, ki sega daleč nazaj v preteklost.

Ziljski žegen se označuje tudi v obeh jezikih in tako pripovedujete zgodbo dvojezičnosti v dolini, kjer se odvija žegen. Kakšno je sporočilo ziljskega žegna z manj ali več slovenskimi elementi za slovensko in nemško govorečo prebivalstvo na Koroškem?

Peter Wiesflecker: UNESCO je izbral dvojezično oznako. To je pomembno znamenje za to, da je Ziljska dolina regija z večplastno identiteto, h kateri seveda sodijo tudi politični in zgodovinski prelomi. Mislim, da je čas nacionalnih stereotipov in odmerjenja mimo. Identiteta je pač večplastna. Za to nista pomembni samo veliko odobravanje mladih Ziljank in Ziljanov za to prošnjo in veselje nad odlikovanjem, temveč je še nadaljnji dokaz, da imajo svoj prostor običaji in rituali tudi v svetu 21. stoletja in jih ljudje potrebujejo.

Milka Kriegl

Ta zaklad je del nas

Kakšna čast in veselje: naš »ras«, naša »zlanka«, kakor mi na Zilji imenujemo našo nošo, je z našim žegnom in prvim rejem vred priznana kot nesnovna kulturna dediščina UNESCO.

Mila in draga nam je, ker je izredna, tako drugačna, tako barvita, bogata in lepa in ker z njo praznujemo »žegen«. Je del naše domovine, z njo se identificiramo.

Ponosni smo na naše prednike, stare Ziljane, da so se nadvse korajžno zoperstavili cesarici Mariji Tereziji, ki je v letih med 1752–1755 vsaj v dveh opominih in v enem patentu zahtevala, da morajo ženske njihove obleke na državne stroške podaljšati ali v roku enega leta kupiti nove. In to zato, ker je, kakršna je, prekratka. Cesarica je tedaj ugotovila, da je nedostojna, nečastna, spodbuja k lahkomiselnosti … Vse to se kaže še posebej pri nespodobnem plesu, ki traja v pozno noč.

Če bi si kaka ženska dovolila biti neposlušna, je cesarica določila enodnevni zapor pri kruhu in vodi, ali še huje, kaznovanje v javnosti.

Vse te grožnje niso nič pomagale. Prav obratno je bilo. Ti opomini so bili vzrok, da so Ziljani postali še bolj ponosni na svojo nošo. Še bolj jo cenimo, ljubimo in jo podedovano shranjujemo v naših hišah in nosimo na žegnu s prvim rejem. Noša je postala del nas, hranimo jo kot zaklad ali dragulj. Skoraj v vsaki hiši je gotovo shranjen vsaj en del ziljske noše, podedovan od stare matere ali od prastare matere.

Še en vzrok, da nam je mila in draga, je tudi, da je bila večkrat predstavljena cesarju, razstavljena po Matiju Majarju Ziljskemu v Moskvi ter leta 2008 v kraljevskem muzeju v Bruslju v središču razstave slovanskih noš.

Mila in draga nam je, ker je izredna, tako drugačna, tako barvita, bogata in lepa in ker z njo praznujemo »žegen«. Je del naše domovine, z njo se identificiramo.

Zilščε črjiεvlε

Čevlji, izdelani s toliko različnimi podrobnostmi, so današnji »den zelo ževčni«, redki. Na čevljih vidimo več barv. Na njih se vidi tudi »ziljsko črnjevo«, to je rdeča barva blaga, s katerim je podloženo usnje in je vidno tudi na čevlju. Posebna je peta, ki ne gre navpično do tal, ampak poševno navznoter. Čevlji imajo monogram na »ušesu«. Na vsakem čevlju je zapisana ena črka.

Posebnost teh čevljev je, da so visoki čevlji. Te čevlje je prinesla v hišo mama (dobila jih je od stare »strine« (tete). Tako je v hišo spet prišel ta del ziljske noše. Ko je Milka Kriegl 1957 šla v »prvi rej«, je bila edina s tako visokimi čevlji. Takrat visoki čevlji niso bili v modi. »Sedaj so ta visoki čevlji spet v modi.«

Pas

Pas je najdragocenejši del »rasa«. Narejen je iz usnja, ki je obrobljeno z blagom v več barvah. Poleg rumene in zelene barve je tudi »ziljsko črnjevo«, torej rdeča barva. Ornamenti, ki so sešiti na usnjeni pas, so sičvani iz pavovega tulca. Če so med vzorci kake večje luknje, so te največkrat podložene z barvnim steklom ali z aluminijevimi ploščicami. Tako pas blešči.

Pas sestoji iz dveh delov. En pas je privezan okrog telesa, drugi, krajši, visi navzdol. Včasih je bila na krajšem pasu privezana »britlca«, majhen nožiček. Okrog pasu so privezani pisani židani trakovi z različnimi vzorci.

Štunfε

»Štunfε« (nogavice) sežejo do kolen ali malo nad koleno. Ker se ne sme videti skozi nogavice koža, morajo biti pod temi nogavicami še »spodnji štunfε«. Ta spodnja nogavica ne pokriva le kože, ampak dela dekletom močnejše meče »vampεče«. Tem spodnjim nogavicam pravijo »štendrafε«. Manjši »vampεč« ima dekle ali ženska, debelejši morajo biti »štendrafε«. Da pa »štunfε« in »štendrafε« ne zlezejo dol, jih pripnejo z lepimi trakovi. Nekateri imajo še »zvate šnolce«, zaponke.