Tudi v času omejitev ostane ta ali oni dogodek in dosežek v spominu. Leto 2021 je bilo zaznamovano s takimi posebnimi viški. Nekaj oseb iz slovenske narodne skupnosti smo prosili, da s svojega vidika pogledajo na preteklo leto in svoj pogled usmerijo tudi v leto 2022. Prosili smo jih, da pogledajo na preteklo leto z vidika Cerkve, družbe, spominske kulture, kulturnega delovanja in politike.

Cerkev za svet

»Ali sploh še sanjaš o tem, kakšno Cerkev si želiš? Kakšen je tvoj preroški pogled na Cerkev v letu 2022?« S temi vprašanji me je uredništvo Nedelje prosilo za nekaj misli o Cerkvi. Kaj naj napišem, saj nisem prerok?

Letos bo minilo 50 let, odkar sem se po maturi odločeval za vstop v bogoslovno semenišče. Spraševal sem se, kako morem koristiti drugim. Premišljeval sem, ali naj postanem duhovnik. S prepričanjem, da potrebuje človek več kakor samo skrb za telesno zdravje, sem vstopil v bogoslovje.

Kako živa je Cerkev na Koroškem, sem doživel že v prvem mesecu, ko smo se bogoslovci peljali na tretje zasedanje škofijske sinode v Celovec. To je bilo zborovanje, pri katerem so laiki in duhovniki zavzeto razmišljali o prihodnosti Cerkve na Koroškem. Čutil sem, da so sinodali navdušeno snovali uresničitev evangelija v vsakdanu. Niso ostali zgolj pri lepih besedah. Skrbeli so, da se predlogi tudi izpolnijo. Nam slovenskim katoličanom se je najbolj ohranil v spominu dokument o sožitju Slovencev in Nemcev v koroški Cerkvi. Sinoda se je ukvarjala tudi z versko vzgojo otrok, z izobraževanjem odraslih, z liturgijo in zakramenti. Sinodali so se posvetovali o dušnem pastirstvu v župnijah in med letoviščarji, kakor tudi med delavci in v obratih, o poslanstvu Cerkve v svetu. Takrat sem doživel dinamiko Svetega Duha, pravi binkoštni čudež. Mislim, da se mi je takrat ojačila moja odločitev za duhovniški poklic. Kjer je toliko prepričanih in zavzetih kristjanov, je zares Gospodov vinograd.

Ali sem se streznil po skoraj 44 letih delovanja v tem vinogradu? Gotovo in sploh ne.

– Gotovo: naše cerkve so se spraznile. To življenje in ta svet ljudem zadostujeta. Več ne potrebujejo. Blagostanje je zatemnilo vid v onostranstvo. Mnogim je Cerkev postala kamen spotike, za nekatere je samo še folklora. Naposled pa še sami pospešujemo tako mišljenje. Pred božičem sem dobil voščilnico neke pomembne katoliške organizacije v naši škofiji. Na njej so bila napisana razna gesla in trditve. Vsaka teh 11 trditev je prav in v redu. Na primer berem tam: kultura odpira, skupnost povezuje, pravičnost krepča, … Ko sem si to voščilnico ogledoval, me je naenkrat zabodlo v duši. »Ali je to res katoliška zadeva?« Tako pošiljko bi lahko tudi dobil od katerekoli družbene organizacije. Saj bi lahko dodali: Bog povezuje. Cerkev je skupnost. Bogoslužje daje upanje. Molitev krepi. – Ali se ne razlikujemo več od drugih združenj? Ali so tisti, ki tam delajo, še prepričani katoličani ali samo plačani uslužbenci? Odprl sem psalm 79, ko piše molivec o vinogradu: »Zakaj si pustil, da so podrli njegovo ograjo, da ga obirajo vsi, ki hodijo mimo. …Bog vsemogočni pridi, ozri se iz nebes in obišči ta vinograd. Varuj, kar je zasadila tvoja desnica.«

Sploh ne: Nisem vedel, kaj me čaka. Kdo pa to že ve? Biti duhovnik, ostaja izziv, ki osrečuje. Mnogokrat sem izčrpan, ko stopim k oltarju. Pa med obhajanjem svete maše doživim, da se mi obnavlja moč. In tudi verniki mi pripovedujejo, da se jim pri sveti maši življenje spreminja, da jim zasveti luč upanja v vsej negotovosti in ogroženosti sedanjega časa. Vedno bolj čutim, da je sveta evharistija zares vir in vrhunec krščanskega življenja. Želim si, da bi mi to tako živo pričevali, da bi spet vzklili duhovni poklici. Za dobro prihodnost Cerkve potrebujemo evharistijo. In brez duhovnika ni evharistije.

Za dobro prihodnost Cerkve potrebujemo prepričane laike, ki svojo vero izžarevajo. So to le sanje? Sv. Jožef je verjel, kar mu je bilo v sanjah razodeto. V Boga hočemo zaupati tudi mi.

Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni. Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in prenovil boš obličje zemlje.

Jože Valeško

Za viden trajen spomin

Izobrazba in kultura – tudi kultura spominjanja – sta neločljivo povezani. Mladi, ki več vedo in izvedo o zgodovini in usodi svojih prednikov, so bolj tankočutni za dogajanja v svetu, ki jih obdaja. Mir, demokracija in svoboda bodo zagotovljeni le, če bomo mladim posredovali vrline in vrednote, kot so pokončnost in pogum, družbena zavzetost in narodna zavest, strpnost, enakopravnost in spoštovanje človekovega dostojanstva.

Ponosna sem, da so dijakinje in dijaki na Dvojezični trgovski akademiji tudi v prostem času pripravljeni sooblikovati razne spominske prireditve, pri katerih vnašajo svoje misli in stališča. Redno se udeležujemo spominske hoje po Celovcu, mednarodne spominske proslave na Ljubelju, tovariškega srečanja pri Peršmanu in spominske proslave na pokopališču v Trnji vasi (več o tem: https://www.hak-tak.at/sl/reporti/).

Meseca novembra smo na povabilo partnerskih mest Dachau in Celovec obiskali taborišče Dachau. Ogled tega spominskega obeležja je zapustil pri mladih globoke in nepozabne vtise, saj so se nekateri udeleženci neposredno soočali s krajem trpljenja svojih prababic, pradedov in drugih prednikov. Poleti pa bo obiskala skupina mladih iz Dachaua Celovec. Učenke in učenci jih bodo kot vodiči seznanili s spominskimi kraji v Celovcu, kot so to judovsko pokopališče, bivši sedež gestapa v grajskem dvorišču ter stela pred Deželnim sodiščem in kamni spotike. Načrtovana je tudi udeležba spominske prireditve na Ljubelju.

V letu 2022 se bomo spomnili 80. obletnice deportacije 227 koroško-slovenskih družin. Dogodki aprila 1942 in njihove posledice nikoli ne smejo toniti v pozabo. Slovenska identiteta je bila v tistem času prepovedana. Še danes se moramo boriti za vidnost in enakopravnost slovenskega jezika. Mnogi niso imeli možnosti ali moči pripovedovati o svojih grenkih izkušnjah v koncentracijskih in delovnih taboriščih. Do danes so te travme prisotne. V kulturi spominjanja dežele Koroške in republike Avstrije so ti dogodki skoraj do cela izrinjeni. Zato bomo tudi sooblikovali pobudo za ureditev novega spominskega obeležja na trgu pred stolnico v Celovcu. S tem bo postalo spominjanje na usodo koroških Slovencev vidno tudi v samem središču glavnega mesta.

Upam, da bodo letos razmere dopuščale, da bomo lahko spet obiskali taborišče Mauthausen in muzej pri Peršmanu, ki praznuje v letu 2022 štiridesetletnico obstoja. Želela bi si, da bi vse dijakinje in vsi dijaki v času svojega izobraževanja obiskali edini muzej protifašističnega odpora v Avstriji. Peršmanov muzej ponuja razne delavnice in sodobno učno gradivo o zgodovini koroških Slovencev, pregonu, uporu, demokraciji in človekovih pravicah za vse starostne skupine. Vedno manj je oseb, ki lahko neposredno pričajo o kruti zgodovini, zato je toliko bolj pomembno, da se učimo iz zgodovine na spominskih krajih.

Iz svoje izkušnje lahko povem, da je ozaveščena mladina sposobna kritičnega mišljenja, bolj samozavestna in da se v večji meri zaveda ne samo svojih pravic, temveč tudi svoje odgovornosti v demokratični družbi.

Če poznamo svoje korenine, bomo lahko oblikovali boljšo prihodnost.

Mirjam Zwitter-Šlemic

Beseda – biserna skleda

Besede hude vsakdo se ustraši,

zato pogovori naj bodo naši

premišljeni, z ljubeznijo poviti.

Dobrota dobro voljo ščiti,

prelije se od brata do soseda.

Nas vseh enaka beda

v življenju kratkem terja.

Da vsaka misel in beseda naj biserna bo skleda,

ki naš odnos pravilno

(ne grobo ne nasilno)

do vsakogar, vsak dan odmerja.

Te besede koroške pesnice Milke Hartman so v zadnjih tednih blagodejno vplivale na moja razmišljanja in me vedno znova opominjale, kako skrbno je treba izbirati besede, ki jih namenimo sočloveku. Minulo leto je pomenilo – v oziru na zbiranje besed – velik izziv. V družbi so najbolj odjeknile besede, ki so žalostile, ustrahovale, povzročale negotovost. Razdvajale so skupnosti, družine in prijateljstva. In vendar je ob vseh omejitvah na družbenem, kulturnem in cerkvenem področju vladalo spoštovanje različnih mnenj in ideologij. In besede, dobro premišljene, niso kopale jarkov nesoglasij, temveč so spoštljivo dosegale sogovorce. Pri seji, ki je po svoji vsebini zelo pereča, je eden izmed navzočih pozval: ne bomo se kregali, mi bomo diskutirali. Spoštljiv pogovor, kljub različnemu mnenju, razumljive razlage predpisov in prepovedi so v zadnjem letu pogosto manjkale. Svoj delež k temu so doprinesli tako odgovorni v državi kot tudi posamezniki.

Dve izjemni leti sta za nami, ki sta v meni bistrili pogled na sočloveka. Pred nami je novo leto. Vsak s svojo zgodbo ga bomo začeli: mama, ki se veseli rojstva prvega otroka, študentka, ki upa, da bodo v novem letu mogoče razprave s študenti in študentkami na univerzi, žena, ki upa na ozdravitev hude bolezni, mnoge obdaja strah pred boleznijo. Veliko je negotovosti, težko je delati načrte in vendar bodo mnogi doživeli lepa srečanja, vesele dogodke, sproščeno uživali življenje in se veselili majhnih trenutkov sreče.

Kultura je v zadnjih dveh letih utrpela veliko škode. Cele mesece je vladalo zatišje – kulturniki pa so hitro in inovativno odreagirali in v dovoljenih okoliščinah ustvarjali, načrtovali in razvijali številne inovacije. Besede odigravajo prav v kulturi odločilno vlogo – še posebej v gledališču, kjer besede navdušujejo, predramijo, odpirajo pogled čez lastni rob, izvabljajo razpravo in so kot »biserna skleda«, kot piše Milka Hartman. Veselje nad kulturnim ustvarjanjem in skrb za slovensko besedo bosta v koroško-slovenskih društvih tudi v prihajajočem letu navduševala kulturne ustvarjalce. Z novimi idejami in pristopi bodo skrbeli za slovenščino, da bo živela in se bo spet slišalo glasno prepevanje slovenskih pesmi.

Druga misel, ki me navdaja ob začetku novega leta, je naš odnos do beguncev – tistih, ki so že pri nas v Avstriji, in tudi tistih, ki jih Avstrija trdovratno noče sprejeti. Upanje dajejo razmišljanja gospodarstvenikov, ki si zaradi pomanjkanja delovne sile želijo, da bi lahko brez večjih ovir sprejeli v službo ljudi, ki prosijo pri nas za azil. Obenem pa bi Avstrija lahko velikodušno odprla svoje roke in sprejela ljudi, ki v nečloveških razmerah preživljajo hudo zimo ob zunanjih mejah Evropske unije. Leto 2022 naj bo leto večje solidarnosti s temi ljudmi.

Micka Opetnik

Čas za nov začetek

Demokratične družbe potrebujejo diskusijo, tehtanje mnenj in na koncu skupno odločanje. V časih pandemije je vse to sila oteženo. Za manjšino, kot smo koroški Slovenci, pa so posledice še enkrat bolj problematične. Nimamo namreč masovnih medijev in možnosti, s svojimi temami biti stalno prisotni v javnosti. Bistveno bolj smo odvisni od tega, da se lahko srečavamo v svojih organizacijah in društvih, ob prireditvah in družabnih prilikah, da si drug drugemu povemo, kaj se nam zdi pomembno v našem narodnostnem vsakdanu.

Vse to pa je v veliki meri odpadlo tudi leta 2021. Kakšne bodo posledice, bomo videli šele čez čas. Koliko jih bo, ki so se navadili, da ni več vaj in ne bodo prišli več nazaj v društva? Koliko jih je, ki so se navadili na to, da ni nobenih sej, življenje pa kljub temu gre naprej? Koliko jih je, ki so imeli še manj prilike uporabljati slovenščino, tako da jim je dokončno zarjavela? Kdaj bo evalvacija, koliko je bilo zamujenega pri dvojezičnem pouku, ker so pri pouku na daljavo prerazporedili težišče v škodo slovenščini in ker nekoga, ki se jezika šele uči, pač ne moreš poučevati na daljavo? In kako se bo poznalo, če tisti, katerih zadnji stik s slovenščino je bil parkrat na leto obisk kakšnega pevskega koncerta, te možnosti niso več imeli?

S to sliko se ujema tudi delovanje naših osrednjih organizacij. Zdi se, kot da jih ne bi bilo oz. kot da nimajo nič več povedati. Največji dogodek leta je bilo povišanje finančnih podpor, kar je seveda razveseljivo. Toda poraja se občutek, da je bil to nekaterim glavni problem, vse ostalo pa ni več tema. V manjšinski politiki vlada popoln zastoj, čeprav je nerešenih vprašanj dolga vrsta. O zakonu o dvojezičnih vrtcih ni duha ne sluha, dobili smo dve novi dvojezični tabli v Mačah in v Svečah, kar je lepo, ampak če v tem tempu gre naprej (7 dodatnih dvojezičnih tabel od kompromisa iz leta 2011), bomo čakali še 200 let, da bomo tam, kjer bi po razsodbah Ustavnega sodišča morale biti. Pri reformi dvojezičnega sodstva ne gre naprej nič, pri uradnem jeziku tudi ne, pri vprašanju zastopstva pa se zadeve razvijajo celo v napačno smer. Namesto o reformi in modernem manjšinskem zastopstvu so spet izkopali že 30 let mrtvi model konference sosvetov, to pa ob sodelovanju nekaterih naših zastopnikov, s tem pa se dokončno izpodkopava vsakršna politična samostojnost.

Ob tem stanju je pravi čudež, da so občinske volitve za slovenske in dvojezične kandidate potekale še dokaj uspešno. V oči pade, da je bil uspeh večji tam, kjer so kandidati nastopali bolj korajžno in nekoliko manjši tam, kjer so se skušali izogibati perečim vprašanjem. Tudi SJK je treba čestitati za zgodovinski uspeh, da so prvič prišli v predstojništvo Kmetijske zbornice. Človek se sprašuje, kaj bi bilo mogoče, če bi delali nekoliko bolj dosledno. Tudi po teh uspehih pa se je treba resno bati, ali ima samostojno politično gibanje okoli EL še sploh kakšno prihodnost, če si ogledamo, kako so se vidni predstavniki brez potrebe zapletli v kampanje proti cepljenju in se znašli v eni vrsti s Kickli, ezoteričnimi čudaki in političnimi kverulanti. Kdo jih bo še jemal resno?

Na zvezni ravni je leto 2021 prineslo propad sistema Kurz. Z manjšinskega vidika to ni velika škoda, saj je bil odnos bivšega kanclerja do manjšinskih vprašanj podoben kot njegov odnos do vseh političnih vprašanj: ne gre za vsebino, gre za politično korist. Ker manjšinsko vprašanje ni dovolj pomembno, da bi prinašalo politično korist, ga tema ni zanimala. Lahko upamo, da bo morda sedaj postalo bolje. Sicer bo namreč postalo težavno uresničiti manjšinsko poglavje iz vladnega programa, ki je bilo deležno mnogo pohvale, doslej pa z izjemo povišanja finančne podpore še ni uresničeno nič. Poslanka Olga Voglauer si vestno prizadeva, toda koalicijski partner doslej te teme ni jemal resno, konferenca sosvetov kaže, da problematike še niti ni razumel, tudi iz lastnih vrst pa Voglauer nima tiste podpore, ki bi jo potrebovala.

Naslednje leto je zadnja možnost, da se to še popravi, leta 2023 so volitve na Koroškem, brez nadaljnjega lahko tudi na zvezni ravni. Torej bodo naslednji meseci odločilni. Če hočejo koroški Slovenci še kaj doseči, bo treba bolj glasno povedati, kaj pravzaprav hočemo, sicer ne bo nič.

Leta 2022 so volitve tudi v Sloveniji. Želeti bi bilo več stabilnosti, manj političnega razdvajanja in vračanje v evropsko sredino, kamor Slovenija spada in od koder se je zadnja leta začela oddaljevati. Kar se tiče koroških Slovencev, pa bi bilo želeti, da Slovenija iz vloge prijaznega opazovalca in dejansko vsestranskega podpornika (za kar smo ji seveda hvaležni) končno najde v vlogo sooblikovalca manjšinske politike. Politika koroških Slovencev ni samo politika manjšine, temveč prav tako avstrijska in tudi slovenska politika. Kdor trdi, da se ne vmešava in čaka na to, da bo manjšina oblikovala neko skupno stališče, ravno s tem jasno zavzame stališče na strani tistih, ki želijo, da bi vse ostalo tako, kot je – kar pa je glede na trenutno stanje naše politike že kar neprijazno stališče.

Rudi Vouk

Kultura naj bo pomemben faktor v teh težkih časih

No, pa je zopet leto za nami. Včasih se res sprašujem, ali živim v drugem svetu, kajti prav kulturno, to leto 2021, na žalost ni bilo. Leto 2021 nas je pozdravilo s tiskovno konferenco, eno za drugo, in vsakič smo čakali na pozitivne novice, kar se tiče kulturnega področja. Kar do srede maja je trajal čas čakanja in upanja na štart v novo sezono, kulturo v živo, z našo ljubljeno publiko. Le to vam pa lahko povem: mi kulturniki nismo sedeli doma in čakali. Ne, našli smo poti, kako tudi med pandemijo izpeljati kar dosti projektov, ki so bili seveda že financirani in smo jih morali speljati nekako do konca – projekti, ki so nam dali delo in motivacijo v tem negotovem, za kulturo prav žalostnem času.

Seveda pa je koronavirus marsikatere kulturnike, glasbenike, igralce motiviral pričeti z novimi projekti. Tukaj mi pride na misel prav moja sestra Katarina, ki je med tako imenovanim »lockdownom« ustanovila novo glasbeno skupino JASA in z njo posnela študijski album. Bili so in so še vedno zelo težki čas, toda tudi v takih časih je mogoče ustvariti marsikaj dobrega in novega. Tudi v našem društvu Theater KuKuKK v Kammerlichtspiele v Celovcu sta nastali dve novi produkciji, razvijali smo nove ideje. Da je naš kulturni prostor v Celovcu ostal viden tudi v času, ko smo imeli zaprto, zato je poskrbela umetnica Simone Dueller. Skupno smo oblikovali okna pri vhodu Kammerlichtspiele in tako dali znak, da kultura kljub težavam pandemije živi in da smo tudi mi pomemben del družbe, smo relevantni za sistem – kajti kultura je nekaj za dušo in telo. Za kratek čas se lahko potopiš v svet, ki ga v vsakdanu nimaš, v svet gledališča, glasbe, ki ti lahko pomaga, vsaj za kratek čas pozabiti skrbi in razširiti svoje obzorje. Na kratko povedano: kultura je pomembna in mora delovati naprej in se ne sme ustaviti!

Kako hitro se stvari lahko spremenijo, pa sem ravno v zadnjih dneh videla v našem društvu. Le obolenje ene osebe za covidom je pripeljalo do tega, da smo morali naši dve predstavi v decembru odpovedati. Tudi to je postalo del mojega poklica – hitro reagirati, ustrezno odločati in se naučiti, kako s tako težavnimi situacijami delovati. Spoprijazniti se bo treba z dejstvom, da nas bo koronavirus spremljal naprej in da vsega tega še dolgo ne bo konec. Želim si pa, da ob tem vsem ne obupamo, nasprotno, upam, da bomo rasli ob nalogah, ki se nam bodo naložila! Želim si za prihodnost, da ostanemo dolgovezni, da držimo skupaj, si pomagamo v stiski in da nas vsaj kultura ne ločuje.

Natalija Hartmann