V središču njenih slik je človek kot silhueta. Tako ostaja dovolj prostora za vsakega ali vsako, da silhuete dokonča s svojimi podobami. Tako zavestna nepopolnost oseb brez vsakršnih senc lahko postane popolna. Skupine oseb so na poti med pokrajino. Spremlja jih dialog, za katerega vsebinsko nič ne vemo, vemo pa, da stopajo v močne barve skozi tišino pokrajin in eksplozijo barv. To so slike Christine Meklin Sumnitsch, ki so na ogled v Velikovcu, v okviru »art 13« v galeriji v stolpu.

Umetnico je predstavila hčerka Victoria Meklin. V svojem prikupnem uvodu v razstavo je najprej še enkrat opozorila na osebe, ki so v slikah. Citirala je fotografa Anselma Adamsa, ki je dejal: »V vsaki sliki sta dve osebi: umetnik in opazovalec.« Gledalk in gledalcev je bilo v galeriji v stolpu zbranih nešteto, za vse pa dosti slik umetnice Christine Meklin-Sumnitsch. Tudi tokrat so jo, kot tudi v preteklih 30 letih, spremljale pevke Pevsko-instrumentalne skupine iz Žvabeka. Za pravi zven skupine je poskrbela tudi sama in nato je z zbranimi delila hvaležnost, da so jo pevke spremljale na njene neštete razstave, kjerkoli jih je že imela. »Dva avtomobila sta zadostovala in odprtje vsake razstave je bilo vedno tudi pevsko kulturni višek.«

Victoria Meklin je za predstavitev umetnice in njenih del uporabila kar nekaj citatov. Tudi citat brez podpisa je bil med njimi. »Slikar nam kaže, kaj je slikal, umetnik pa nam kaže zakaj je slikal.« Poudarila je, da umetnost razkriva notranjost človeka in razodeva njegova čustva in misli. Vsak to izraža na svoj način: v govoru, v pisanju ali pa v sliki. Christine Meklin vse to pokaže s svojim načinom slikanja. Iz slik je mogoče izluščiti, kako misli, kaj se je dotakne, kaj jo razočara in s čim se srečuje v življenju.

Tudi Pablo Picasso je našel s citatom ta večer pot v galerijo v stolpu. »Umetnost pomije vsakdanji prah z duše«. Christine Meklin–Sumnitsch v svojih slikah odstranjuje nekaj prahu sveta. V njih sporoča o tem, kaj se dogaja na svetu, kaj se ljudi dotakne in kaj jih skrbi. Slike spregovorijo o srečanjih, o slučajnostih ob robu. Takole pravi Victoria Meklin: »Umetnica izraža srečanja tako, da so v njenih slikah vedno ljudje, oziroma silhuete ljudi, ki pa nikakor niso natančno izrisane. To naj bi izražalo nepopolnost človeka.« In ni samo vidni svet njen slikarski svet. Christina Meklin-Sumnitsch širi v svojih slikah pogled tudi v vesolje. V slikah so to različne strukture, pokrajine in okrogle obline podobne nezemeljskim življenjskim svetovom in tudi tukaj se srečavajo ljudje in človeške silhuete. Pa da ne pozabimo, tudi za to je Victoria Meklin našla besede pomembne osebnosti. Stephen Hawking je nekje izjavil: »Glejte tudi v zvezde in ne le na vaše noge. Poskusite temu, kar vidite, dati smisel in se vprašajte, kaj je tisto, kar daje vesolju obstajati.«

Victoria Meklin je povedala tudi nekaj o tem, kako se Christine Meklin loti ustvarjanja nove slike. Tudi tu je bil na začetku izrek. Walter Fürst je izjavil: »Umetnost je preobrazba ideje v temo.« Tudi umetnost Christine Meklin-Sumnitsch se začne z idejo in s tehniko, ki jo je treba spremeniti v sliko. Ali to uspe, se vedno pokaže šele med ustvarjanjem. Ukrotiti je treba različne barve in tehnike. Umetnica pravi, da je ni strah nobene tehnike ali barve, to pa tudi zaradi tega, ker je izkušena učiteljica za ročno delo in likovno vzgojo. In tako smo tudi že pri zadnjem citatu, ki ga je Victoria Meklin uporabila pri predstavitvi dela svoje matere Christine. Ta citat je prispeval Albert Einstein. Dejal je: »Najpomembnejša umetnost učitelja je, zbuditi veselje za ustvarjanje.« In tudi to zbujanje umetnici ni tuje. Z veseljem to dela kot učiteljica, prav tako pa na delavnicah predstavlja najrazličnejše tehnike umetniškega ustvarjanja tudi odraslim.

Vincenc Gotthardt