Izjava Avstrijske škofovske konference ob zaključku jesenskega zasedanja od 9. do 12. novembra v obliki videokonference. 13. novembra je v okviru tiskovne konference predstavil izjavo nadškof Franz Lackner na Dunaju.

1. Skupno proti terorju

Teroristični napad v dunajskem središču na večer pred dnevom vernih duš je Avstrijo globoko pretresel in povzročil številna vprašanja. Zadevajo ne le ozadja in okoliščine tega zločina, ki jih morajo sedaj pristojne državne ustanove pojasniti s treznimi ekspertizami, ne da pri tem kogarkoli krivile. Takšen napad želi razdvojiti in uničiti družbo kot celoto, prav tako naše sožitje. Zato so bili tako pomembni znaki vseh političnih in družbenih sil, vključno s Cerkvami in verskimi skupnostmi, ki so se v teh težkih urah žalovanja odločili za mir in nastopili v skupnosti, tudi naprej se zavzemajo za le-to. Škofje se zahvaljujejo vsem, ki so se v najvišji sili izkazali kot rešitelji in varnostniki. Zahvala velja vsem, ki so konkretno pomagali žrtvam in njihovim svojcem, jih tolažili in molili zanje.

Papež Frančišek je pred enim letom ob srečanju z imamom Ahmadom Al-Tayyibom v Abu Dabiju v skupnem dokumentu izjavil, »da verske skupnosti nikoli ne smejo pozivati k vojni in ne vzbujati nobenih občutkov sovraštva, sovražnosti, ekstremizma in tudi ne pozivati k nasilju in prelivanju krvi.« Nikoli ne smejo v imenu Boga upravičevati umor, pregon, terorizem in zatiranje. Zato je vsaka verska vodilna osebnost pozvana, da deluje kot partner dialoga in spodbujevalec miru, kakor je papež tudi zabeležil v svoji encikliki.

V Avstriji ima človekova pravica po verski svobodo zelo velik pomen. To je osnova za dialog in sodelovanje tako države s Cerkvami in verami kakor tudi verske skupnosti med seboj. Ker so ti odnosi zgledno urejeni in jih tako tudi živijo, ustvarjajo trdno osnovo, da si pomagajo drug drugemu tudi ob primeru terorja. Kot katoliški škofje želijm še naprej iti po poti srečanja s spoštovanjem in iskrenega dialoga z islamom. Kristjane in muslimane krepimo, da to tudi živijo v konkretni soseščini. Z medsebojnim zaupanjem in pripravljenostjo samokritike pa morejo in morajo voditi iskren diskurz o nevarnostih politično instrumentalizirane vere na splošno in o nastajanju islamistične oblike politične vere. Vsako pavšalirano difarmiranje vere pa odklanjamo z odločnostjo.

Vera v Boga daje številnim ljudem smisel, cilj in pomoč in to ravno zaradi groznega nasilja. Kristjani verujejo v Boga, ki želi biti ljudem blizu v ljubezni. Ta vera vodi iz strahu v ljubezen. Tako lahko prebode spiralo nasilja, ki se začne, ko se reagira na teror in sovraštvo na isti način.

2. Krščanska odgovornost ob drugem lockdownu

Drugi val koronske pandemije je zaobjel številne države, tudi Avstrija se bori proti močno naraslemu številu okuženih z novimi ukrepi. Od 3. novembra veljajo za številna življenjska področja velike omejitve. Tudi Cerkve in verske skupnosti so prizadete in so se pred drugim lockdownom z državne strani dogovorile za dodatne ukrepe. Tako velja pri javnih bogoslužjih tako v zaprtih prostorih kakor tudi zunaj načeloma minimalna razdalja 1,5 metra in nošenje zaščite maske. Oba ukrepa sta strožja, kot so trenutno zakonska določila. Poleg tega se je katoliška Cerkev sama obvezala, da preloži vse krste, prva obhajila birme in poroke.

S temi omejitvami bi radi škofje odgovorno prispevali ko premoščanju te krize. Hkrati zagotavljamo, da bo še naprej mogoče izvajati vero. Škofje hvaležno zaznavamo, da povezujemo potrebne ukrepe z velikim duhovnim zaupanjem in ljubeznijo. Velik je angažma v dušnem pastirstvu za bolnike in starejše ljudi, pri pogovorih po telefonu, pri Caritas in drugih ustanovah, a tudi na šolah.

Živeti vero je za verne ljudi nujno potrebno. Verska svoboda je visoka dobrina, ki je zavarovana z našo ustavo. Posegi v to osnovno pravico kot na primer odpoved bogoslužij so zelo težki, in zato morajo biti dobro utemeljeni, da niso protizakoniti. Zato Cerkve in verske skupnosti zelo tesno sodelujejo od začetka pandemije in tudi z državnimi ustanovami, če gre za ukrepe omejevanja verske svobode zaradi pandemije. Škofovska konferenca je pri tem v stalnem kontaktu s tistimi strokovnjaki, ki tudi svetujejo zvezni vladi. To postopanje in dogovorjeni ukrepi so se doslej zelo dobro obnesli.

V teh dneh se večajo razveseljiva opozorila, da bo morda kmalu na voljo učinkovito in varno cepivo proti virusu. Glede na pandemijo je potrebno upoštevati, da mora biti ustrezno cepivo vedno na voljo po vsem svetu za razumno ceno. Nacionalne egoizme ali gospodarske interese je treba podrediti temu načelu. Osebe, ki so pri izvajanju svojega poklica pogosto v stiku z okuženimi osebami in jih je treba posebej zaščititi, je treba prej upoštevati pri razdeljevanju na začetku omejenega števila cepiva. Kristjani naj bi se v tej situaciji odlikovali z lastno odgovornostjo, pozornostjo in solidarnostjo. Pripravljenost za lastno cepivo je pri tem izraz te drže.

Še vedno smo sredi pandemije z ogromnimi osebnimi, socialnimi in gospodarskimi učinki. Pri tem ne sme priti do lockdowna srca in pomoči. Še bolj potrebna je izredna pomoč države in številnih drugih ustanov glede na splošno dobro in potrebe ljudi, na tem se tudi dela. Škofje smo v pastirskem pismu za binkošti že podali nekaj impulzov za duhovno obnovljeno normalno stanje v času po pandemiji. Krščanska ljubezen do bližnjega se mora obnesti v teh dneh v spoštljivi zaščiti sočloveka ter v prozornosti bližine in pomoči za prizadete ljudi.

3. Za svet sestrskosti in socialnega prijateljstva

Pred enim mesecem je papež Frančišek v Assisiju podpisal tretjo encikliko "Fratelli tutti – o bratstvu in socialnem prijateljstvu". Pet let po encikliki "Laudato si – o skrbi za skupni dom" papež v katoliški socialni nauk vključuje nadaljnje pismo, v katerem gre predvsem za zdravljenje človekovih odnosov in novo usmeritev političnega in gospodarskega delovanja glede na globalno dobro.

Avstrijski škofje podpiramo poziv papeža Frančiška za globalizacijo ljubezni do bližnjega sredi človeške družine. Ne samo trenutna pandemija kaže, da je mogoče globalne krize premostiti po vsem svetu le skupno. Zato velja, da je treba podpirati povezanost in sodelovanje čez vse kulturne, verske, zemljepisne, etnične in politične meje. Za postopno uresničevanje vizije mirnega sožitja vseh ljudi v socialno in ekološko pravičnem svetu se splača, da uporabimo vsa razpoložljiva sredstva, predvsem pa vse človeške talente.

Pot tja pa je lahko samo v skupnem razmišljanju in v dialogu, ki je usmerjen na spremembo ravnanja in struktur, ki so doslej sledili logiki nenasitni požrešnosti in izkoriščanja življenja. Še bolj kot doslej mora uspeti ekonomijo, ekologijo in socialo privesti do sozvočja - tudi in ravno zaradi globalne podnebne krize. Za to je na primer potrebno spoštovanje za podjetniško dejavnost, ampak tudi za obvezne mednarodne mehanizme za odgovornost podjetniške dejavnosti glede na človekove pravice in varstvo okolja. Za našo Cerkev pomeni, da se mora konsekventno zavzemati za prizadevanja za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida v škofijah in za trajnostnost. Svojo prvo nalogo vidimo v tem, da naredimo dostopne spiritualne vire za resnično trajnostno spremembo naše družbe za čim več ljudem.

Enciklika "Fratelli tutti" je prepričana o oblikovalni moči »nove politike« in zaupanja v odločevalce, da delujejo v »politični ljubezni bližnjega«. To so odgovori na pogubne populizme, ki se jim je treba zoperstaviti. Delo za človekove pravice je pri tem merodajno in stalna naloga. To velja predvsem za področji beguncev in migracije. Potrebna je pripravljenost, da so odstranjeni vzroki, kakor tudi nuditi zaščito ljudem, ki iščejo domovino, in jih integrirati, kolikor je le mogoče. Kriteriji za to potrebujejo pomoč v družbi, in Cerkev se pri tem vidi kot odvetnica za tiste, ki iščejo zaščito, in za tiste, ki so v stiski. Prav tako smo pozvani, da damo na cerkveni in politični seznam prioritet skrb za mir. Primer za to je podpora papeškemu pozivu, da z denarjem, ki ga prihranimo z razoroževanjem, ustvarimo »svetovni sklad za boj proti lakoti«. Pri vsem tem pa velja, da krepimo mednarodne odnose in ustanove kot odgovor na razvoj rastočega izoliranja in svetovno rastočega nacionalizma.

Naslovniki papeške enciklike "Fratelli tutti" niso samo visoki politiki ali globalizirano gospodarstvo. Vsak in vsaka je pozvana/pozvana, da vidi resničnost z očmi najbolj ranljivih in se usmerja po svetopisemskem primeru usmiljenega Samarijana.

4. Upanje na mir v Južnem Kavkazu

Avstrijski škofje z zaskrbljenostjo usmerjamo svoj pogled na regijo Karabah v Južni Kavkaz na evropskih tleh. Prosimo katoličane v naši deželi, da molijo za njih. Škofje upamo, da bo obveljalo mirovno premirje. Odgovornost škofje čutimo tudi do duhovnih voditeljev, posebej do armensko-apostolskega katolikosa patriarha Karekina II., ki je študiral na Dunaju. 16. oktobra se je v dramatičnem pozivu obrnil na mednarodno javnost in prosil za pomoč, da bi se nehali boji. Dunajski armensko-apostolski škof Tiran Petrosyan je pri molitvi za mir v Južnem Kavkazu spregovoril in opomnil, da je »hrepenenje po Božjem miru« večje kot vsa človeška pamet.

Avstrijski škofje upamo, da bo kmalu prišlo do prave odločitve za mir v regiji. Prepričani smo, da je varstvo civilnega prebivalstva – z ohranjanjem cerkva – najpomembnejše. Že začeti humanitarni ukrepi za prebivalstvo, ki se je moralo podati na beg, se mora nadaljevati in intenzivirati. V tej zvezi se tudi avstrijske dobrodelne ustanove – ki imajo od potresa v Gyumriju od leta 1988 izkušnje v tej regiji – angažirale po svojih močeh in nudile hitro pomoč za tamkajšnje ljudi v stiski.

(kathpress)