Vse, kar dela, dela stoodstotno in s polnim srcem, ničesar ne dela polovičarsko in se vedno ozira na Jezusovo sporočilo, na Jezusa, ki mu je veliki zgled. Zanj je pomembno tudi to, da ima sam sebe rad, da se lahko sam sebi nasmeji in da se vedno smeji z družinami, predvsem z otroki. V glasbi in igranju kitare Wolfgang Unterlercher uživa.

Wolfgang Unterlercher, rojen ob Milštatskem jezeru, že več kot 20 let vodi referat za družine Katoliške Cerkve na Koroškem. Vsak drugi konec tedna posveti delu z družinami – pred kratkim ga je tudi starim staršem ob prvem spominskem dnevu. Dela je bilo ogromno, rad se je lotil tudi prireditev, saj se vsake prireditve, ki jo načrtuje in izvaja, loti stoodstotno in s polnim srcem. Tako mu je uspelo v dvajsetih letih narediti marsikaj dobrega za družine – za mamice, očete in otroke. Ni vse uspelo, ampak iz napak in redkih neuspehov se je veliko naučil.

Poklicna pot v Katoliški cerkvi se je začela po študiju germanistike in komunikacijskih ved na celovški univerzi. Leta 2000 je prevzel vodstvo oddelka za družine, sprva je šlo za karenčno nadomeščanje. Wolfgang Unterlercher je prvi mož tega oddelka in je v dveh desetletjih veliko prispeval ter naredil predvsem za očete, može in otroke. Delo za očete je očeta odrasle hčerke zanimalo tudi osebno. Sam je doraščal v, kakor sam pravi, popolnoma ženskem svetu. Spoznal je, kako pomembni so moški zgledi za otroke in kako pomembno je to za njihov razvoj. To je vplivalo tudi na njegovo delo v referatu za družine.

Kot vodja referata za družine skrbi za največjo ciljno skupino vseh pripadnikov Katoliške Cerkve, in sicer za tako imenovane tradicionalne družine, mešane družine ali »patchwork« družine (10 %) ter očete samohranilce in matere samohranilke (10 %). Iz izkušenj ve, da samohranilci/-ke vedno poskušajo nadomestiti manjkajoči del družine. To je dvojna in izjemno težka naloga, poudarja Wolf-gang Unterlercher. V referatu za družine želijo samohranilcem/-kam in njihovim otrokom ponuditi prireditve, kjer lahko skupaj preživijo čas. »Radi bi ponudili več družinskih tednov in zagotovili varstvo otrok, ker so nam številne matere samohranilke povedale, da morajo nekako izkoristiti vsako uro, ko imajo čas zase. Mnogi tega niso vajeni. S svojim časom pogosto ravnamo zelo lahkomiselno, pogosto ga nesmiselno zapravljamo, prav tako ne naredimo ničesar zase, čas preprosto mineva.«

»Ti ljudje, ki so na robu, potrebujejo pomoč. In to je tudi naloga Cerkve, da se obrnemo na ljudi, ki res potrebujejo pomoč in jih podpiramo.«

Ker so možnosti omejene, bi radi ponudili tudi brezplačno svetovanje in seminarje za krepitev samozavesti in odpornosti ter priložnosti za vseživljenjsko učenje. Od posvetovanj je veliko pričakovanega. Takšne ponudbe so načrtovane od avgusta naprej.

Referat za družine veliko ponuja tudi tako imenovanim tradicionalnim družinam, čeprav vidi potrebo bolj pri drugih družinah. Vodja oddelka prihaja iz delavske družine. Zanj so socialna vprašanja vedno v ospredju. »Ti ljudje, ki so na robu, potrebujejo pomoč. In to je tudi naloga Cerkve, da se obrnemo na ljudi, ki res potrebujejo pomoč in jih podpiramo.«

Tudi sodelovanje s slovenskim oddelkom, s Pavlom Zablatnikom in Cvetko Mattes, je zelo dobro. Skupaj poskušajo organizirati prireditve. »Zelo mi je žal, da nisem dvojezičen. Hčerka je obiskovala dvojezični vrtec, tudi njej se je bilo težko učiti slovenščine, ker doma ne govorimo slovensko. Občudujem vsakega, ki govori oba jezika in preklaplja med obema jezikoma. Občudujem pa tudi zvestobo bralcev in bralk Nedelje. Izhajanje in branje slovenskega cerkvenega časopisa je zelo pomembno,« poudarja Unterlercher, ki, kadar more, zagrabi svojo kitaro in zapoje kakšno pesem.

Igranja kitare se je sam učil pri šestnajstih letih. Tudi v prostem času rad igra v duetu Soulbrothers. S kitaro v rokah in v ustvarjanju glasbe vedno uživa. »Vsakič, ko igram, je to zame užitek in izjemna obogatitev mojega življenja. To je zame najboljši način, da pridem k sebi in veliko bolj uživam tudi v času zase. Do prostega časa imam drugačen odnos. Ne potrebujem ga veliko, vendar uživam v svobodi, ki jo ustvarjam sam.« Redek prosti čas je zanj tako intenziven, da se takrat dobro sprosti – ob glasbi, branju in pisanju pesmi, kdaj pa kdaj rad sedi ob jezeru in gleda vodo. »Da sem zadovoljen, v življenju pravzaprav ne potrebujem veliko materialnih stvari. Kitara in moja mobilnost mi zadostujeta.«

Vsak drugi konec tedna je posvečen družinskemu delu, dosti časa pa nima le zase, temveč tudi za Jezusa. »Jezus mi je postal zelo velik zgled na vseh področjih. V vsaki situaciji se vprašam, kaj bi storil Jezus. Resnično se trudim slediti Jezusu. Menim, da je za svet zelo dobro, če vsak posameznik da v vse, kar dela, veliko ljubezni in hvaležnosti. To je naše poslanstvo, naše sporočilo – prinašati ljubezen v svet.«

Alexandra Praster