O barvah, ki jih uporablja v svojem poklicu grafičnega oblikovalca na dunajski nadškofiji, o družini, ki mu je nadvse pomembna, o kakovosti, ki mu je pri delu bistvena, in o koroški pesmi, ki jo z leti doživlja bolj čustveno, smo se pogovarjali z Davidom Kasslom.

Korošec po rodu prihaja iz Podgorij pri Št. Jakobu, sedaj živi in dela na Dunaju. Po civilni službi, ki jo je opravljal v Podgorjah v domu Caritas za starejše, je odšel na Dunaj in po zaključeni izobrazbi za grafika ostal tam. »To je bilo že pred 20-imi leti,« se spominja David Kassl. Poročen je s koroško Slovenko, imata dva otroka – Ilja in Simon sta stara devet in tri leta. S knjigami se ukvarja poklicno, ko jih oblikuje, v prostem času pa jih zelo rad bere, in to v treh jezikih: slovenske, nemške in angleške. Veliko bere z otrokoma: »Starejši sin Ilja ljubi knjige, ima že pravo zbirko, in nekatere od jih zna na pamet.« Pogovorni jezik v družini in prvi jezik otrok je slovenščina. Tudi sam se je nemško naučil šele v vrtcu. Ob ženi Christini se sedaj uči še narečja, saj »marnva rožansko«. Starši Davida Kassla govorijo podjunski in rožanski dialekt, a sam se narečja ni naučil. Že prej na Koroškem je vedel, na Dunaju pa se mu to sedaj še potrjuje: Večjezičnost je nekaj dragocenega. Prav tako dragocene so mu koroške pesmi. »Sedaj sem že v tej starosti, da ko pridem na Koroško in zapoje kakšen zbor, mi gre k srcu. Recimo na pogrebu, ko zapojejo Pihljaj vetrič, sem zelo ganjen.«

David Kassl izhaja iz glasbene družine, ima eno sestro in tri brate, kot pravi so vsi zelo talentirani glasbeniki. Sam se z glasbo ukvarja le v prostem času. Rad prepeva z otrokoma ali brenka na mandolino, ki mu jo je podarila tašča. »Ko sta mama in oče letos imela zlato poroko in ju nismo smeli obiskati, smo naredili skupni glasbeni video, vsak je igral za svojim računalnikom, vnuki pa so jima prepevali.« Tedaj se je na mandolino naučil pesem »Mi se imamo radi«.

Zaposlen je na dunajski nadškofiji, v ustanovi za medijsko delo. Tam je povezan z radiem klasik Stephansdom, založbo Wiener Dom Verlag, tednikom Der Sonntag, z ostalimi deli škofije in s farami. Skoraj vsak teden se sreča tudi s kardinalom Schönbornom, saj imajo ob petkih opoldne skupno molitev v njegovi kapeli. Najlepše pri delu je za Davida Kassla to, da ima možnost oblikovati. Pri tem ceni svobodo. Kot oblikovalec prispeva bistven delež k temu, kakšna je npr. knjiga na koncu. Najlepše mu je, če lahko dela projekte, ki so mu pri srcu, če so kompetence dobro razdeljene in če si med seboj zaupajo. V njegovi službi grafičnega oblikovalca je – kot pri vsakem delu – najprej pomembno, da te delo zanima. Pomembna sta tako konvencija kot tudi sveži pristop. Redno spremlja tehnološke napredke in trende v oblikovanju. »Drugo pa je to, da skušaš pomagati strankam, da jih razumeš. Kot grafik vedno delaš za nekoga. Če ne delaš za nekoga drugega, potem si umetnik,« pripoveduje David Kassl. Sam je oblikoval tudi že nekaj otroških knjig, vedno znova pa svoje talente rad predstavi pri koroških projektih. Tako je grafično oblikoval knjižni narečni besednjak slovenskega govora v zgornjem Rožu Marnvam po domače, ki ga je uredil Franc Kattnig. Njegov najnovejši grafični izdelek je knjiga o svetnikih Von Bischofsstab bis Besenstiel, na katero je zelo ponosen, saj so tudi ilustracije v njej njegovo delo. Verjame, da je vsak projekt lahko lep in zanimiv. Seveda se veseli, če je dobra vsebina. »Rad dela na projektih, ki so kakovostni. Ko oblika ustreza vsebini.« Marsikdaj šele čas pokaže, ali se projekt »dobro stara« ali potem ni več relevanten. Poleg knjig oblikuje še logotipe, revije in reklame.

Barve so pomemben del poklica Davida Kassla, veliko se ukvarja z njimi ter s tem, kako vplivajo druga na drugo. »Neka barva lahko ob eni barvi žari, ob neki drugi pa se čisto izgubi.« Podobno, kot je to tudi pri ljudeh.

Mateja Rihter