Konec leta 2016 je izšel novi prevod Svetega pisma v nemški jezik. Po nadaljnjih dveh letih je izšel prvi lekcionar z berili za nedelje in slovesne praznike za leto C. Odslej bosta vsako leto izšli dve novi bogoslužni knjigi. Zato se je avstrijska škofovska konferenca odločila, da bi v tem obdobju obhajali tri leta Svetega pisma. Začela so se s prvo adventno nedeljo 2018, ko so v številnih župnijah slovesno uvedli novi lekcionar, končala pa se bodo 29. junija 2021. Višek bo okoli 30. septembra 2020, ko bomo obhajali 1600-letnico smrti svetega Hieronima. Le-ta je nekoč prevedel Sveto pismo iz izvirnih jezikov v latinščino. Že v zgodnjem srednjem veku je bila njegova Vulgata merodajna izdaja Svetega pisma in do danes velja v katoliški Cerkvi kot uradni prevod Biblije v latinščino. Poleg tega v tem letu obhaja tudi Katoliška biblična federacija, ki se trudi za širjenje Božje besede po vsem svetu, 50-letnico svojega obstoja. Bila je ustanovljena po II. vatikanskem cerkvenem zboru, ki je v svojem odloku o Božji besedi dal merodajne pobude, da se duhovnost tudi med katoličani spet bolj hrani od bogato pogrnjene mize Božje besede.

Sveto pismo – duša cerkvenega življenja

Leta Svetega pisma imajo geslo »Sveto pismo. Poslušati. Brati. Živeti«. Njihov namen je v bistvu orisal že papež Benedikt XVI. v svojem apostolskem pismu »Verbum Domini – Božja Beseda«. Tam je poudaril, da mora biti Sveto pismo duša vsega prizadevanja na področju dušnega pastirstva. To pomeni, da mora biti vse, kar se dogaja na cerkvenih tleh – bogoslužje, oznanjevanje in skrb za bližnjega – navdahnjeno od Božje besede. Zato leta Svetega pisma niso dodatno breme, temveč povabilo, da na vseh področjih cerkvenega življenja preverimo, kako svetopisemski je naš način delovanja. To nas vodi k vprašanju, kaj to sploh pomeni – svetopisemsko živeti. Na Sveto pismo se sklicuje danes nešteto verskih oz. cerkvenih skupnosti. Nemalokrat pri tem postopajo zelo fundamentalistično. To pomeni, da posamezne odlomke razlagajo dobesedno in s tem enostransko, ker imamo v Bibliji na številna vprašanja različne zorne kote in s tem tudi odgovore. Izzvani smo, da gledamo na celoto in se ne oklepamo posameznih vidikov. Poleg tega opažamo že v svetopisemskih besedilih, da so skozi stoletja nastajala, da so torej pisci eno in isto stvar vedno znova skušali prevesti v nove življenjske razmere. To je zelo pomembno. Časovni jarek med sodobnim bralcem Svetega pisma in bibličnimi besedili postaja vedno širši in obsega najmanj 1900 let. Treba je torej besedilo prevesti v naš čas, da ohrani svojo izpoved. To pri nekaterih odlomkih ni tako težko, saj nam že sami kažejo pot, kakor na primer Jezusova prilika o sejalcu. Ker se ljudje v bistvu nismo spremenili, smo danes soočeni z istimi ovirami kot nekoč, da Božja beseda v nas obrodi pričakovane sadove. Druga besedila, predvsem zapovedi ali zakone Stare zaveze, pa je treba prenesti na naše razmere, ki so včasih povsem drugačne. To se je dogajalo skozi stoletja, če vzamemo kot primer prepoved iz Stare zaveze jemati obresti. Ker je bilo tedaj gospodarstvo drugače urejeno in inflacije še niso poznali, so bili tisti, ki so jemali obresti, oderuhi. To se je najkasneje na začetku novega veka spremenilo. Zato obresti do določene mere potrebujemo. Kar pa velja prej ko slej, je opozorilo, da bogastvo samo po sebi ustvarja novo bogastvo in se v takem načinu gospodarjenja revnim jemlje življenjska osnova. Svetopisemsko živeti torej ne pomeni, da se oklepamo gole črke. Že apostol Pavel je vedel, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Dovoliti, da Duh veje med črkami, to je največji izziv za bralko in bralca Božje besede.

Svetopisemsko živeti

Vrnimo se spet k izhodišču za leta Svetega pisma – vprašanju, kako svetopisemski je naš način življenja in delovanja. V najboljšem primeru naj bi torej na koncu teh let bilo to, kar se v naših župnijah in pri nas samih dogaja, bolj zaznamovano od duha Božje besede. Pridige naj bi bile premišljevanje o tem, kaj je izpoved bibličnih besedil za vernika danes, otroci in mladi naj bi pri pripravi na prvo obhajilo in birmo odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, naše prizadevanje za trpeče, tujce in revne naj bi bilo zaznamovano od besedil, ki poudarjajo Božje sočutje s človekom, ki mora živeti v senci, naš način življenja naj bi bil zaznamovan od spoštovanja do Božjega stvarstva in tako naprej. Pri tem bo postalo vidno, da poglabljanje Svetega pisma ni samo gola teorija, v bistvu je to verska obnova. Sveto pismo izziva našo ustvarjalnost, ker se hoče beseda utelesiti v vsakem rodu in dan za dnem na novo.

Prvi koraki

Opažamo, da tudi za cerkvene ustanove ni samoumevno, da redno razglabljajo o tem, kako ljudem približati Božjo besedo, še manj pa, kako svoje delo usmerjati v tem duhu. Izhajajoč iz papeževih besed, da je Sveto pismo duša dušnega pastirstva, naj bi se torej župnije in cerkvene skupnosti kmalu posvetile naslednjim temam: Kaj pomeni za nas, živeti iz Svetega pisma? Kako naj bi to postalo (še bolj) vidno? Kje se to že zdaj vidi in kje bi bilo treba ukrepati? V naslednjem koraku velja pregledati, katere dejavnosti so se v preteklosti obnesle, kaj vse se je na področju širjenja Božje besede dogajalo in še dogaja. Verjetno je tudi nekaj ponudb, ki bi bile lahko bolj svetopisemske. Tretjič pa je treba videti, da smo z Božjo besedo poslani k ljudem: Kako bi lahko dosegli tiste, ki še niso našli dostopa do Božje besede, ne samo v najožjih cerkevnih krogih, seveda pa tudi tam?

Sleherni kristjan je v svojem bistvu poslušalec Božje besede. Zato so leta Svetega pisma za vsakogar povezana v vabilom: Vzemi in beri. Kdor si vsak dan vzame deset minut časa za branje Božje besede, bo v teh treh letih prebral celotno Biblijo. Vedno je dober začetek. Cilj tega seveda ni samo branje. Sveto pismo je Božje orodje, da preobrazi svet, ga potegne na dobro. Ta pot se začne s poslušanjem. Kdor se odpre besedi, se hkrati tudi odpre Kristusovi obljubi življenja. Storimo torej prvi korak!

Klaus Einspieler