Organisation / Organizacija

Nedelja

Svetniki v adventu

Priljubljeni svetniki godujejo v adventu: Barbara (4. 12.), Miklavž (6. 12.), Ambrozij (7. 12.), Marija (8. 12.) in Lucija (13. 12.) 

Adventni čas je povezan s številnimi in raznolikimi običaji in je čas, ko se posebej spominjamo nekaterih svetnikov. V naslednjih dneh so v ospredju svetniki, ki so s svojim življenjem posebej izražali vero in so še danes globoko zakoreninjeni z legendami in običaji med ljudstvom: sv. Barbara (4. december), Miklavž (6. december), Ambrozij (7. december), Marija (8. december) in Lucija (13. december).

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)

4. decembra goduje sv. Barbara, ki je med drugim zavetnica rudarjev. Na Koroškem so ji pos

večene tri cerkve in kapele, namreč podružnica v Knappenbergu v fari Hüttenberg, Barbarina kapela v fari Lölling in kapela v dvorcu Rothenthurn pri Špitalu.
Legenda pripoveduje, da je bila sv. Barbara hčerka bogatega poganskega trgovca iz Nikomedija (danes Izmit, vzhodno od Istanbula). Ker se je proti njegovi volji dala krstiti, jo je oče zaprl v stolp. Na poti tja se je v njeno obleko zapletla češnjeva veja. To je Barbara postavila v vrč in veja je zacvetela na dan, ko so jo usmrtili. Na to se opira običaj, da na dan sv. Barbare porežemo češnjeve veje in jih na toplem damo v vazi, za božič naj bi zacvetele. Cvetovi so simbol za novo življenje, ki je priseslo rojstvo odrešenika. Svetnica je večinoma upodobljena s stolpom. Kot ena izmed 14 svetih pomočnikov Barbaro posebej kličejo ob nenadni smrti. Sv. Barbara je tudi zavetnica rudarjev, zato jo pogosto najdemo v jamah in rovih od konca 14. stoletja.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
sv. Nikolaj, Oberhof v dolini reke Metnitz (Pressestelle/Ellersdorfer)

6. decembra katoliška Cerkev časti sv. Nikolaja, ki je tudi eden izmed štirinajstih svetih pomočnikov in je zavetnik številnih cerkva, družb, poklicev in stanov. V krški škofiji je 37 cerkva in kapel, med njimi je mastna cerkev sv. Nikolaja v Beljaku, posvečenih njemu, farna cerkev v Radentheinu in farna cerkev v Straßburgu, posevečena sv. Nikolaju.
Sv. Nikolaj je pri otrocih najbolj znan kot sv. Miklavž in je med svetniki najbolj priljubljen, v predbožičnem času prinaša darove in zavetnik otrok in pomočnik. Okoli 3.000 Miklavžev je letno na poti po vsem Koroškem, da obiščejo otroke in jim prinesejo majhna darila.
Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof mesta Mira v Mali Aziji, naj jugozahodni obali današnje Turčije. Njegove relikvije hranijo in častijo v južnoitalijanskem mestu Bari. Čaščenje sv. Nikolaja je bilo z vsega začetka povezano s spominom na njegovo dobrot- Že v 6. Stoletju je bil sv. Nikolaja med najbolj znanimi in med ljudstvom priljubljenimi svetniki grškega in bizantinskega kraljestva. Hitro se je čaščenje razširilo v celotni grški Cerkvi in v slovanskih državah, od 11. Stoletja tudi v Srednji in Zahodni Evropi. Številne legende, ki pa so deloma povezane z drugimi osebnostmi z istim imenom iz 6. stoletja, ohranjajo spomin na škofa iz Mire kot pomočnika in človekovega prijatelja. Številne fare na Koroškem pripravijo obiske sv. Miklavžev po domovih
7. december goduje sv. Ambrozij, zavetnik čebelarjev. Sv. Ambrozij je bil škof v Milanu in je bil verjetno rojen 339 v Trierju kot sin najvišjega državnega uradnika v Galiji. 7. december 374 je bil posvečen v škofa, umrl je 4. aprila 397. Njegove ostanke hranijo v kripti Sant´ Ambrogio v Milanu. Sv. Ambrozij je eden izmed štirih velikih latinskih cerkvenih učiteljev. Bil je svetovalec treh cesarjev in se je zavzemal za svobodo in samostojnost Cerkve do državne oblasti. Označujejo ga kot „očeta cerkvenega petja“ in je kot prvi uporabil besedo „missa“ (maša) za evharistijo. Sv. Ambrozij je zavetnik mesta Milano in Bologna, kramarjev, čebelarjev, svečarjev, peskov lecata in domačih živali. Upodobljen je večinoma s čebeljim koše, knjigo in bičem. Čebelarji ga častijo po izročilu, da seje v njegovem otroštvu roj čebel usedel na njegov obraz. Čebele so zlezle v njegova usta in ga nahranile z medom. To je bil znak Boga in znamenje za veliko prihodnost otroka. Čebele častimo zaradi dragocenega medu in voska, posebej v spevu eksultet, in veljajo kot simbol marljivosti. 7. december, god sv. Ambrozija, je tudi svetovni dan medu.
8. decembra praznuje katoliška Cerkev praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Pogosto ljudje ta praznik razumejo napačno, saj praznik ni povezan z Jezusom. Predstavlja namreč edinstvenost Marije, hčerke Ane in Joahima. To je praznik, ko je Bog izbral Marijo, da rodi sina, Odrešenika sveta. Po katoliškem razumevanju je Marija od prvega trenutka, ko je bila spočeta v telesu matere Ane, z močjo božje milosti odrešeni človek in zato brez vsakega greha.
God sv. Lucije je 13. decembra. Na Koroškem so štiri cerkve posvečene sv. Luciji, namreč farne cerkve v Altersbergu pri Špitalu in podružnice Sv. Lucija pri Dobu, na Sv. Lucija na Gori in v Trattnu v Ziljski dolini.
Po legendi je sv. Lucija pred več kot 1700 leti kot mlado dekle na skrivaj oskrbovalo zasledovane kristjane v domačem mestu Sirakuze na Siciliji. Skrivali so se v katakombah. Ker je bilo tam temno, si je Lucija nadela na glavo krono s svečami. Tako jim je lahko z obema rokama prinesla živila. O njenih relikvijah obstajati dve različic. Po prvi so bile leta 1038 prenese v Konstantinopel in potem leta 1204 v Benetke. Po drugi različici pa so bile relikvije prenesene v samostan v Metzu.
Dan sv. Lucije je bil po gregorijanskem koledarju (1582) najkrajši dan v letu in je bil zato povezan s številnimi predstavami o veri ob zimskem solsticiju in koncu leta. V Italiji, kjer je Lucija priljubljena svetnica, še danes pripravljajo posebno jed za revne ljudi. Običaji o Luciji so znani tudi na Madžarskem v Srbiji in Južni Nemčiji. Na Švedskem je god sv. Lucije poseben praznik, ko prirejajo procesije s svečami, na začetku procesije hodi dekle z belo dolgo obleko in zelenim vencem z gorečimi svečami na glavi. Lucija je priprošnjica pri očesnih obolenjih.