V Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah so v četrtek, 23. oktobra, odprli svetoletno razstavo »Odsevi upanja«.

Gre za skupinsko razstavo 33 likovnih, slikarskih in kiparskih del slovenskih akademskih umetnic in umetnikov, ki so ustvarili ali iz svojega dosedanjega opusa izbrali vsak eno delo na temo upanja, med njimi so tudi Valentin Oman, Andrej Jemec, Marta Jakopič Kunaver, Matej Metlikovič, Lojze Čemažar, Herman Gvardjančič, Mira Ličen, Janko Orač … Idejno in organizacijsko sta zelo raznoliki svetoletni razstavni projekt zasnovali novinarka Ksenja Hočevar in umetnostna zgodovinarka Bernarda Stenovec. Razstavo spremlja katalog z reprodukcijami vseh razstavljenih del. Predgovor so napisali vsi slovenski škofje, pa tudi akademik Milček Komelj, ki razmišlja: »Če želimo v sebi ohraniti svetlobo življenjskega optimizma, nam je vedno in vseskozi najbolj potrebno ravno upanje, in tudi umetniško prizadevanje se lahko rojeva le iz upanja.« Upanje ni samostojna krepost, »upanje ima še svoji sestri – vero in ljubezen,« je povedala Bernarda Stenovec, ki je predstavila umetnine. Razstavo je postavil Almir Hodžić, na klavir je igrala Zlatina Riepl.

Ksenja Hočevar se je ob odprt­ju pogovarjala z rektorjem Jožetom Kopeinigom, ki je povedal, da je v Domu v Tinjah organiziral že nad 600 razstav. Pri umetnicah in umetnikih ceni iskrenost, pristnost in resnicoljubnost, srečanje z umet­nino pa včasih doživi enako intenzivno kot srečanje s človekom. Na vprašanje, zakaj Cerkev potrebuje umetnost, je Kopeinig hitro našel odgovor: »Ker smo presežna bitja.« In dodal je še: »Človek potrebuje čistega kruha, čiste vode in čiste besede.«

Ob svoji sliki je Valentin Oman zapisal: »Glavna tema je način, kako človeka – Ecce homo – postaviti v sakralni prostor, pa naj gre za posamezne slike ali cikel kot človeški križev pot. Ne slikam svet­nikov, zato bi lahko te slike visele tudi v muzeju ali galeriji. V sakralnem prostoru si vedno blizu temu, kar bo potem. Moje figure so odprte in niso do konca definirane, tako da ima vsak možnost na svoj način dokončati te figure, zgodbo. Tudi moja mati, ki je bila zelo pobožna, se je na smrtni postelji spraševala, kako neki bo tam. Tudi jaz ne vem, kako bo tam. Gre za vprašanje, ki si ga lahko razlaga in predstavlja vsak zase. To je skrivnost.«

Razstava je tudi »romarica upanja.« Postavljena je bila že v Mariboru, Gorici in Novi Gorici, Piranu, Ljubljani, Celju in Novem mestu. V Veliki galeriji v Tinjah si jo lahko ogledate do 19. novembra, nato se seli v Mursko Soboto in Ljubljano.

Mateja Rihter