Okoli 140 koroških gledaliških igralk in igralcev, lutkarjev ter njihovih mentoric in mentorjev se je letos od 17. do 23. avgusta in od 23. do 29. avgusta mudilo v Ankaranu na slovenski Obali in vadilo za novo odrsko sezono. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Milanom Pikom, gledališkim referentom pri KKZ.

Če pogledate na 50 let organiziranega gledališkega ustvarjanja med mladimi na Koroškem. Kakšnega pomena je to delo in kakšna je bilanca? Zakaj je to pomembno?
Milan Piko: Bilanca je izredna. Vsako leto se zvrsti nad dvajset gledaliških in lutkovnih predstav po Koroškem v Rožu, Podjuni in na Zilji. Gledališka dejavnost v preteklih 50 letih je res spodbujala mladino k temu, da med seboj govori tudi v slovenskem jeziku, ki je tudi jezik na odru in si tako nabira samozavest za nadaljnje življenje. Če pogledam bilanco, vidim, da je ogromno oseb iz narodne skupnosti, ki so bile dejavne na gledališkem področju kot otroci in mladinci, danes dejavnih v vodilinih funkcijah pri kulturnih društvih, politiki in seveda tudi v gospodarstvu. Prav na odru so se naučili samozavestnega nastopanja, ki jim pride v življenju še kako prav.

Kako bi samo z nekaj besedami opisali to delo?
Milan Piko: Najlepša hvala vsem, ki se trudijo. Gledališka predstava ni le to, kar vidite na odru, gledališka predstava je zelo kompleksna in zahteva izredno veliko napora in časa. In to ne le tistih, ki igrajo, temveč tudi tistih, ki so v ozadju: mentorji, tehniki, režiserji in vsi drugi, ki pripomorejo, da lahko otroci stopilo na oder. To je eno. Hvala pa predvsem vsem tistim, ki stopijo na oder, kajti stopiti na oder zahteva kar nekaj poguma.

Kakšen je pomen slovenskega jezika pri tem delu?
Milan Piko: Vsi vemo, da uporaba slovenščine kot govornega jezika upada. Da se zmeraj manj uporablja, vidimo tudi na delavnicah, saj so mladinci, sploh pa otroci, navajeni okolja, kjer se govori nemško, in to okolje tudi vpliva na skupinsko dinamiko, kjer postaja nemščina vedno bolj primarni pogovorni jezik. Mi skušamo z gledališčem, seveda tudi v skupnosti, kot je na primer v Ankaranu, opozarjati na to, da je slovenski jezik bogastvo ter da je nekaj posebnega. Slovenski jezik bomo ohranili samo tedaj, če ga bomo uporabljali tudi v javnem življenju. Predvsem pa je pomembno, da bomo dajali ta dragulj naprej tudi otrokom.

Yuri Lev Deu Ošlak