Če se Dvorana zrcal na deželni vladi napolni z odlikovankami in odlikovanci je vodja protokola dežele Koroške Christiane Ogris svoje delo že opravila. Zdaj se mora prireditev samo še začeti. Enako je to bilo tudi pri deželnih desetooktobrskih proslavah v preteklih letih, odkar je odgovorna za pripravo in izvedbo tudi teh prireditev.

Christiane Ogris je perfekcionistka. »Od stotih odstotkov je lahko nejasen samo en odstotek.« Zato je po začetku kake prireditve zelo mirna. Vse, kar se lahko zgodi med prireditvijo nepričakovano, tudi za to ima pripravljeno rešitev. Toda ta en sam odstotek nejasnosti v prireditvi nikdar ne postane viden, ker se tudi ne zgodi. »Nepripravljenost in slaba organizacija« teh dveh pojmov Christiana Ogris nima v svojem delovnem zvezku.

Kot vodja protokola je Christiana Ogris že sedmo leto v središču političnega dogajanja dežele Koroške. Seveda je njen prvi partner deželni glavar, prav tako pa ima dobre odnose z vsemi drugimi političnimi predstavniki in strankami dežele. Njeno delo cenijo, saj poznajo njeno zanesljivost in profesionalnost, ki ne preseneča s kakšnimi improvizacijami. Kar Christiano Ogris tudi odlikuje, je njena dvojezičnost. In tako je postala pri marsikateri počastitvi oseb iz slovenske narodne skupnosti z deželnimi odlikovanji samoumevna tudi slovenska beseda, ki jo za pultom izreče vodja protokola.

Znanje jezikov pa je pomembno tudi za priprave čezmejnih srečanj v Alpsko-jadranskem prostoru. Za priprave srečanj skupnega komiteja med Koroško in Slovenijo ji pride znanje slovenščine zelo prav. »Zelo vesela sem, da obvladam slovenski jezik, tako pri pripravah za ta srečanja ne potrebujem kakega tolmača in se stvari začnejo urejati tudi na prijateljski ravni. Komunikacija je enostavnejša in hitrejša.« Christiane Ogris tudi poudarja, da ima v protokolu seveda tudi sodelavke, ki govorijo perfektno italijansko in angleško in še kakšen jezik in je tako »delo izredno olajšano, ker tako človeka nagovoriš in ga razumeš v njegovem domačem jeziku«. Slovenski jezik pa je pomemben signal tudi za slovensko narodno skupnost, saj se lahko kot vodja protokola z njimi pogovarja v njihovi materinščini. »Tudi to je lepo znamenje, da se je sožitje v deželi v preteklih letih izboljšalo. To pa je seveda tudi velika zasluga deželnega glavarja, ki mu je sožitje obeh narodnih skupnosti srčna zadeva.«

Delo vodje protokola na deželni vladi je naporno. To delo včasih ne pozna ne sobot in ne nedelj, misli so zasedene tudi zvečer in ponoči. »So prireditve, ki se ponavljajo iz leta v leto, in seveda ljudje od teh prireditev pričakujejo kaj novega, posebnega, presenetljivega. Tako se že zgodi, da kdaj pride kakšna misel za oblikovanje prireditve tudi sredi noči. Takrat je pametno vzeti list papirja in jo zapisati. Tako je lahko naslednji dan nesem v službo in pogledam, kako je mogoče zamisel vključiti v prireditev.«

Zdaj je čas dopustov. Vendar ne za vse. »V tej poziciji daljšega dopusta nimaš.« Christiane Ogris, doma v Bilčovsu, si ga jemlje po urah. Te ure pa so rezervirane za vnuka. Levi je star pet mesecev in je pomembno središče. »Če so dnevi naporni, se ga veselim, ker mi je v veliko veselje.« Če čas dopušča, rada tudi bere in »ceni dve uri miru«. Pomembno ji je zdravje, »to je najpomembnejše za delo, ki vsak dan terja od človeka vse«. Po kratkem premisleku doda: »Tako delo moraš delati rad.« In Christiana Ogris to rada dela. Njeno geslo je: »Nemogoče je, da kaj ni mogoče.« In spet pripravlja pot, da je vse mogoče.

Vincenc Gotthardt