<span style="font-size: 14pt;"><strong> Na začetku. Na začetku je bila vsa atmosfera kot sveža, jutranja, s soncem obsijana trava, na kateri se je rosa brezmejno zalesketala, kot nora in brezkončno zvezdna noč, v kateri se svetlobni delci darežljivo iskrijo kot od zgodnje dozorelosti izbočeno grozdje na južnem pobočju po dežju.

</span>

<h2>gozd</h2>

<span style="font-size: 14pt;"> Spominjam se. Dolgo sem tekel po gozdu, skozi poševno svetlobo med debli, skozi meglene tančice v dolinah. Pod mojimi bosimi nogami sem začutil mehko listje, mah in zemljo, iz katere je soparila vlaga.

To je bil drugačen svet. <a href="SVET"> drugačen svet </a>

Na začetku je bilo vse drugače. Vse še bolj napojeno z idealom, z ideologijo in utopijo. In potem? Ta stari so nekoč verjeli, da če greš dovolj globoko not v gozd, prideš v drugi svet.

A to velja tudi za jezik? Da če greš dovolj globoko not v zgodbe, stavke in besede, prideš v drugi svet?

In tehnologija?

Kliknite link!

Je to drugi svet?

</span>

<h2>splet</h2>

Na začetku. <a href="ZAČETEK"> Na začetku </a>

Na začetku smo bili vsi tako neverjetno osrečeni. Napolnjeni smo bili z veselim pričakovanjem. Neverjetno! Božanski je bil ta vseobsegajoči občutek. Zgled za kreacijo spleta je bil načrt, zamisel manifestacije idealne družbene ureditve, ki v stvarnosti pravzaprav ni bila mogoča, neuresničljiva. Toda potem smo jo enostavno uresničili. As simple as that!

Tako smo bili pač prepričani. Do tedaj, do tega začetka, je bila utopija le izhodišče za poznejše družbene spremembe, ki jih itak nikoli ni bilo mogoče uresničiti. Pisatelji in pisateljice so v utopiji skušali prikazati svet, kakršen naj bi bil – toda nobena od teh opisanih utopij ni zgledala realistična, nikoli. Tako da so utopične zgodbe teh pisateljev, ko smo jih brali, imele na sebi vedno nekaj smešnega.

In potem. In <a href="POTEM"> potem </a>

</span>

<h2>potem</h2>

Yoast mi vrže moje besedilo nazaj. V obraz. Ni zadovoljen z mano. Yoast je program, software, ki analizira moje besedilo, moje članke glede na to, ali so dovolj optimirani, da jih iskalnik Google lahko uvrsti čisto zgoraj pri svojih rezultatih iskanja.

Raziskujem s pomočjo ubersuggest, katere keywords, katere »ključne besede« ljudje iščejo po spletu. Nato napišem zgodbo, v kateri se ena določena »ključna beseda« pojavi tolikokrat, dokler se besedilo, moje besedilo, zdi Googlu dovolj relevantno, da bi ga uvrstil na vrh rezultatov iskanja za to določeno temo. Glede iskalnega izraza »metoda masturbacije za moške« je moj članek na prvem mestu Googlovih rezultatov. Take članke je potem mogoče prodajati strankam, ki v njih lahko objavijo reklamo.

Na začetku. <a href="ZAČETEK"> Na začetku </a>

Na začetku smo bili vsi neverjetno ekstatični. Toda po določenem času se je naša začetna entuziastičnost spremenila v abstruzen občutek nenehne postkoitalne melanholije. Splet naenkrat ni bil več tako utopičen. Niti demokratičen ni bil. Seveda, vsak lahko prispeva svoj glas in objavi svoj life na svetovnem spletu (world wide web). Ampak to ni nobena garancija, da se bo kdo zares zanimal za ta glas.

Na začetku. <a href="ZAČETEK"> Na začetku </a>

Na začetku je bil tudi Facebook kot dobra možnost navezati in ohraniti stike s prijatelji. Toda po določenem času je bilo vedno bolj težko doseči te prijatelje. Zakaj? Danes je v glavnem potrebno, da plačaš za to, da tvoji prijatelji lahko sploh vidijo tvoje prispevke. Facebook je zbiral ljudi pod vtisom, da tam lahko komuniciraš s prijatelji. Na začetku je bilo še res tako. Toda če danes hočeš kaj deliti s svojimi prijatelji, jih pravzaprav ne dosežeš več, ker je vse napolnjeno s prodanimi prispevki.

</span>

<h2>pisanje</h2>

Kot izstradan jastreb, ki zavoha kri, krožim nad svežim mesom novo objavljenih svetovnih novic, da najdem vodilno zgodbo za našo spletno revijo. Pomembno je, da spet pridobimo pozornost.

Zgodba, ki ljudi zanima (našo community), tako zanima, da povečajo dostop do naše strani. Ker se seveda prodajamo na osnovi števila dostopov.

Sem si tako predstavljal svoje življenje kot pisatelj?

Vsaj pisanje je.

Neka abstruzna vrsta pisanja.

Je to literatura?

Je to, kako zgleda moja ljubezen?

Eh, pa kaj, je pač tako!

Vse zgleda malo bolj drugače, če se je končno enkrat uresničilo. In ljubezen in razmerje sta dva različna predmeta.

In literatura?

Ni nič posebnega, čisto majhna, uboga ljubezen, takšnih je pač na tisoče. Ljubezni, ki so na začetku seveda še zgledale drugače.

Na začetku. <a href="ZAČETEK"> Na začetku </a>

Na začetku je bilo medmrežje ominozen kraj, uresničena utopija, ko je vsak lahko prispeval svoje življenje, v kateri koli obliki. Ampak nihče ni obljubil, da se bo kdo dejansko zanimal za to življenje. In potem. In <a href="POTEM"> potem </a>

In potem je postal splet kraj, ko vsak bolj ali manj konkurira za pozornost drugih.

Kliknite link!

Literatura?

Ljubezen in jaz.

Šla sva v svet, čez travnike, v gozd in nazaj, in šla je z menoj kakor človek, ki ve, da bo jutri že vse izgubil. Ampak jemala je, kar je bilo, in vsega je bilo tako malo.

Svet.

Ekran.

Ekran je prostor, ki na vekomaj leži pred človekom. Ampak tudi med njim in pravim življenjem.

Počasi grem ob črkah.

Literatura.

Rad bi ti pisal, pa ne gre.

Rad bi te pisal, pa ne gre.

Rad bi ...

Za vsako ljubezen na tem svetu mora človek imeti vsaj majhen kraj.

Jaz pa sedim tukaj pred ekranom, kakor da nisem nikjer.

A sploh sem?

<h2>bivanje</h2>

Meni sta se ugasnila prostor in čas. Bivam v čudni sferi vmesja. Čutim, da ni pravi svet, ki ga gledam. Kljub temu pa nekako čutim, da sem to jaz. Da je tukaj en majhen jaz, ki se samo še čuti kot odtis bivšega jaza, ki je enkrat pred dolgim še zares živel.

In zdaj?

Sem bitje, iz katerega še žari nekaj, kar mi seže v prsa in se skleni okrog srca, nekaj, kar je toplo in dobro in hkrati nejasno, mučno.

Nekaj bi moral storiti, to razumem.

Zmrazi me ob hkrati bližnjem in tujem, znanem in neznanem, dobrem in bolečem. Telo se mi naenkrat razpusti, splava v delcih po prostoru, bil sem hkrati telo in duša. Planim pokonci in zdi se mi, da me nekako ujema ekran in me privleče onstran, onstran razuma, onstran telesa in onstran življenja.

<a href="ONSTRAN"> onstran </a>

Obvestilo se odpre na ekranu.

Glavni urednik mi piše.

Kaj?

Danes je prav lep dan, nedelja v mestu, ptice letijo visoko na nebu proti jugu. Zame pa nikamor ni nobene poti, tukaj sedim in si glavo podpiram z rokami in vse moje življenje je prazno in žalostno, čeprav je tukaj za ekranom vse tako napolnjeno z besedami, od katerih me nobena ne zapelje.

Splet, vse je v njem, in vendar nič, po čemer je kdaj klicalo moje srce.

Iščem naprej, novice, ki so vredne priznanja naših bralk in bralcev, ki ga pokažejo s pogledom. Niti pomembno ni, da res berejo. Šteje samo, da kratko pritisnejo na članek in da Google potem vidi, da je kdo kliknil. Če sploh kaj preberejo, je vseeno.

Niti za vso pozornost ne gre več. Zadostuje kratek pogled, ki v glavnem nič ne vidi.

Samo senzacionalen naslov in morda še kratek podnaslov, ki v bistvu že vse pojasni in razloži, tako da ni več treba brati celotnega članka. Spletno novinarstvo ima lastna pravila!

Meni se gnusi. Ni nobene globine.

Glavni urednik mi piše.

Kaj?

Napolnjen je z besedami, s tistimi lepimi in velikimi.

Molčim in berem.

Besede.

Ogromne.

Lepe.

In ... grde; grde, grde, grde. Ker so samo lepe in brez duše, so tako grde v svoji lepoti, da me boli glava ob vsej tej lepoti.

Besede so lepe in zanimive, tako da ljudje hitro pozabijo na vsebino in se pustijo pasti v zgodbe. Ampak zgodbe in besede so nekaj čisto drugega.

Pišemo besede. In namesto, da bi bile te besede del zgodbe, naše zgodbe, v obliki senzacionalnih naslovov, le spodbujajo ideje in zgodbe, ki jih bralke in bralci že imajo. Naši članki ne omogočajo novega spoznanja. V bistvu le potrjujejo mnenje in življenje in ideologijo, ki jih naši bralci že imajo. To je zato, ker pišemo za določeno klientelo. Pomembno je, da zadovoljujemo povpraševanje.

Ne gre za to, da bi prispevali kaj novega, nove misli, temveč za to, da služimo trgu. Kot orbit držimo ljudi v vedno isti sferi spoznavanja. Namesto da bi jih povabili v nov svet, v nekaj, kar je večje od tega, kar že poznajo, jih le zapeljujemo v vedno isti kompleks izkustva. Sploh ni nobene transcendence v tem, kar tukaj delamo.

Človek je že takšen, resnične stvari ga nikoli ne zadovoljujejo, zmeraj je potrebna kakšna svetla iluzija.

Glavni urednik mi piše.

Kaj?

»Oglej si ta link! O tem bi rad nekaj imel. To ima potencial, da doseže ljudi!«

Odprem link in berem:

»Škandalozna ugotovitev: več ko 300.000 rabljenih kondomov, zapakiranih za nadaljnjo prodajo«

Berem naprej:

»Racija vietnamske policije je razkrila osupljive stvari: več ko 300.000 rabljenih kondomov naj bi bilo pripravljenih za nadaljnjo prodajo.«

Senzacionalen naslov in kratek podnaslov.

Literatura?

Vesoljstvo.

Nekoč sem si želel velik svet. Svet, v katerem bi lahko utonil moj majhen svet.

Literatura?

Več ko 300.000 rabljenih kondomov.

A to ni prav to?

Splet, worldwideweb. Neskončnost in vesolje, v katerih lahko utonem svoj majhen svet, svoje majhne nesmiselne besede.

Lotim se dela, pišem članek o tem, kako so v Vietnamu zapakirali 300.000 rabljenih kondomov za nadaljnjo prodajo.

Je to literatura?

Manj!

Vsaj z besedami lahko delam.

Vsaj to.

<h2>gozd</h2>

Začuden ali prestrašen stopiš v gozd, ko pomisliš, da ne poznaš imena nobenih izmed mnogih rastlin in dreves, gob, živali in grmovnic. V bistvu nimaš pojma, kako točno deluje tak gozd. Izgubiš se v naravi ali pa v tehnologiji. Razlike so jasne, vendar je funkcija gozda in interneta ista – izgubiš se in nikoli ne najdeš nazaj k sebi in k temu, kar je pravzaprav res pomembno.

<a href="PRAVZAPRAV RES VAŽNO "> Pravzaprav res pomembno </a>

Stefan Feinig, rojen v Celovcu (Avstrija), je koroško-slovenski pisatelj, pesnik in esejist, ki piše v nemškem in slovenskem jeziku. Obiskoval je ZG in ZRG za Slovence v Celovcu, kasneje pa diplomiral iz publicistike in filozofije. Živi in ustvarja na Dunaju kot pisatelj in urednik spletne revije WARDA. Za svoja dela je bil že večkrat odlikovan, mdr. je prejemnik Pospeševalne nagrade dežele Koroške za literaturo (2019), Mohorjeve nagrade za prozo v slovenskem jeziku (2020) ter Hohenemser Literaturpreis (2021).