Iz življenja je bila iztrgana dobesedno sredi besede. Svoje zadnje minute življenja je posvetila slovenski literarni besedi na Koroškem.

Z letošnjega pisateljskega srečanja v soboto, 29. septembra, na Obirskem se ni več vrnila na svoj dom v Nonči vasi. Umrla je 1. oktobra za možgansko kapjo v bolnišnici v Celovcu

Anita Hudl je imela rada tudi vrt in rože. Najmanj ljudi pa je vedelo za to njeno strast. Skoraj vsi so jo povezovali samo z besedo. Tudi najmlajši koroški besedni ustvarjalci. Zanje se je razdajala, jim organizirala literarna branja, omogočala objave v raznih revijah in jih vključila v literarni klub mladih pri Društvu slovenskih pisateljev v Avstriji. Vedno je bila polna načrtov in seveda tudi polna molka, ko si je morala priznati, da njeno delo ni naletelo na potrebno podporo.
Prav zaradi tega, ker je imela rada vrt in rože, se je spoprijaznila tudi s tem, da je mnogokrat samo sejala, poželi pa so drugi. Sama je sedela v prvih vrstah takrat, ko je bilo treba bodriti, podpirati, nagovarjati, urejati, ko pa je bila kaka stvar zrela za predstavitev, so največkrat sedeli v prvih vrstah in stali za govorniškim odrom drugi.

Koliko bremena je nosila na svojih krhkih ramenih, to bo sedaj hipoma postalo vidno, ko je ni več. Še bolj bo prisotna v slovenski koroški literarni sceni, kot je vedno bila. Na svoji pisalni mizi je zapustila novo revijo Rastje, v predalu pa čaka objavo tudi njen roman, ki ima za vsebino življenje starejše ženske, ki pri svojih zrelih letih gleda na preteklo življenje.
Anita Hudl nikdar ni govorila o sebi. Vedno je bila polna načrtov. Seveda so bili ti načrti povezani s slovensko pisano besedo na Koroškem. V zadnjih letih so bili njeni načrti osredotočeni na mlade slovenske besedne ustvarjalke in ustvarjalce. Tako tudi na lanskem in tudi letošnjem pi­sateljskem srečanju na Obirskem. Pa ni dočakala literarnega branja mladih. Zanjo se je srečanje končalo prej. Sredi dela, sredi besede.

Vincenc Gotthardt