Miza v tako imenovani knežji sobi je že pripravljena. V tej lepi sobi Edeltraud Nessman rada gosti prijatelje, znance, župnijski svet in druge goste iz vsega sveta. Neredko je bila hiša v Straji vasi polna glasbenic in glasbenikov pri privatnih koncertih, ki jih je prirejala nadarjena pevka. Tukaj se vsak počuti dobro in okusne jedi vabijo na daljši obisk.

Edeltraud Nessmann je te dni gostovala spet mnogo prijateljic in prijateljev. Praznovala je 65. rojstni dan in nekaj dni prej povabila župnijski svet podružne cerkve Straja vas na pogovor. Pri tej mizi se je razvila že marsikatera ideja za našo Cerkev, poudarja simpatična dolgoletna predsednica župnijskega sveta. Straja vas v spodnji Ziljski dolini je enojezična podružna cerkev dvojezične župnije Gorje. Tamkajšnji župnik je Stanko Trap.

Že več kot štiri obdobja se Edeltraud Nessmann deluje v farnem svetu Straje vasi. V teh letih je marsikaj doživela. Eno najlepših doživetij je bil kontaktni teden v Ziljski dolini. Tedaj se je povezovala tudi z drugimi farami iz dekanije in spoznala ne le ljudi, temveč tudi vizije in druge dostope do cerkvenega in župnijskega delovanja.

Pred kratkim jo je nekdo vprašal, ali je srečna. »Odgovor je zelo jasen! Sama sem živela in delala vse, da si pridobim to srečo.« Vse, kar jo je bremenilo, je predelala in se iz vsega kaj naučila. Vera ji je bila pri tem velika pomoč.

Vse, kar dela, dela Edeltraud Nessmann iz prepričanja in globoko zakoreninjena v krščanski veri. »Dokler bom predsednica župnijskega sveta v Straji vasi, bom gledala, da gre vse naprej. Da imamo dosti ljudi, ki pomagajo.«

Odraščala je s pet let mlajšo sestro v Straji vasi in v Vratih. Starši so imeli kmetijo in gostilno. Že od malih nog je navajena delati in pomagati bodisi v hiši bodisi na vrtu.

Do delovanja za Cerkev je prišla s petjem. Prevzela je tudi administrativne zadeve in tako je rasla v župnijski svet in se kmalu počutila domače. Medtem že več ko 25 let poje, bere in pripravlja predvečerne nedeljske maše v Straji vasi. Pripravlja tudi priprošnje in ob pogrebih vedno doda osebno molitev. Vmes pa še kuha za župnike, ki pridejo v majhno vas maševat.

Zelo rada se spominja kontaktnega tedna pred nekaj leti v Ziljski dolini. »Tedaj smo se povezovali in spoznali od Straje vasi do Tröpolacha. Tako srečanje je zelo pomembno za skupno delovanje. To bi rada povedala tudi škofu, a do sedaj še ni imela priložnosti.«

Z geslom Biseri vere je tedaj organizirala tudi koncert v Marijini cerkvi v Gorjah. Še danes rada posluša posnetke Marijinega petja znanih ziljskih zborov iz leta 2014.

Zelo ponosna je na žene v Straji vasi, ki vedno rade pomagajo z veseljem in ljubeznijo. In na cerkev v vasi, v kateri imajo zelo star postni prt, ki ga ravno obnavljajo.

Ob nedeljah Edeltraud Nessmann poje tudi pri sveti maši v sosednji občini v Podkloštru. Dobro in dolgo je tam sodelovala s bivšim župnikom in sedanjim generalnim vikarjem Johannom Sedelmaierjem. »To je zelo ugodno, ker je v Straji vasi vsako soboto predvečerna maša in zato se rada udeležujem in vnesem tudi v Podkloštru.«

Cerkev v Straji vasi je enojezična podružnica dvojezične župnije Gorje. Z župnikom Stankom Trapom je Edeltraud Nessman vedno v dobrem stiku. Zelo mu je hvaležna za dobro sodelovanje. In v zadnjih 20-ih letih se je ozračje glede slovenskih pesmi tudi močno spremenilo na bolje. »Čas se je spremenil, tudi v Podkloštru so medtem zaželene slovenske Marijine pesmi. Zato sem zelo vesela, če lahko pokažem svoje slovenske korenine.«

Oče je bil doma v Celju v Sloveniji. Prišel je čez zeleno mejo v Avstrijo in se tu poročil. V Straji vasi tedaj ni mogel govoriti slovensko. Z Edeltraud Nessmann je slovensko govoril le dedek. Dedek je bil vedno njena najljubša oseba. Od njega se je marsikaj naučila.

Slovensko razume in malo tudi govori, a najraje poje slovenske pesmi. To se je predvsem naučila v domači gostilni, pri Šuasmanu. Tam so se redno srečavali pevke in pevci na vaje in tukaj je tudi odkrila v starosti 28-ih let svoj glasbeno-pevski talent. »Sem strastna pevka, nihče mi tega ne bo vzel!« Pela je pri raznih zborih in skupinah in seveda v cerkvi.

Huda življenjska usoda je družini vzela drugorojeno hčerko Magdaleno. Ob rojstvu je umrla deklica zaradi odprtega srca. Zelo dolgo ni govorila o tem. Šele ko sta bila hčerki Anja in Christina odrasli, je prvič spregovorila o smrti dojenčka. Na pobudo druge žene, ki je tudi izgubila otroka, je Edeltraud Nessmann napisala vsa čustva in vsa dogajanja ob izgubi ljubljenega otroka. Pri cerkvi v Blačah so se srečali pred nekaj leti žene, ki so doživele hudo izgubo. Tam je prebrala svojo zgodbo in kako so ji pomagali rituali. Nato mi je bilo srce veliko lažje. Tako sem se naučila s tem živeti.

Ko sta bili hčerki odrasli in študirali, se je izobraževala sama. 17 let je delala v domu za ostarele v Podkloštru. »To je bil najbolj dragocen čas mojega življenja.« Marsikaj je slišala in videla v teh letih. »95 % starih obžaluje svoje življenje. Le 5 % je tako živelo, kakor so hoteli. Večina je življenje živela le za druge, ne zase. V času spremstva sem se marsikaj učila tudi o sebi. Pomembno je, da vsak živi svoje življenje. Treba je tudi, da si vsak sam kaj dobrega privošči! Pomembno je pomagati ljudem, a nase nikoli ne smeš pozabiti! Ob koncu življenja je pomembno le to, kar je. Gola resnica.«

Sama zase skrbi pri petju, to je njen najljubši konjiček. Drugače pa skrbi tudi za mamo, ki je stara 86 let in stanuje v prvem nadstropju hiše. Edeltraud Nessmann s soprogom in sestro skrbi za njo. Deset let je tudi skrbela za strica, spremljala ga je do smrti. Bil je zelo prijeten in poseben človek in se je dobro razumela z njim.

Skrbi ne le za družino, temveč tudi za tujce. Tako je rada sprejela ukrajinsko družino. Pomembno za podružno cerkev je za gospo Nessmann ohranjevanje mežnarja ali mežnarice, ki imajo res dosti dela.

Svoj odnos do Boga opisuje kot »precej intenziven. Najboljši odnos imam pa do Jezusa. Bog je kdajpakdaj zame nerazumljiv. Jezusa boljše razumem. On je živel in mi je velik zgled. Potrudim se, da si ohranim ta duševni mir.«

Alexandra Praster