Skulptura, ki jo je prejela Milka Kriegl ob podelitvi Tischlerjeve nagrade, je povedala mnogo o nagrajenki, prav tako o narodni skupnosti in je lepa prispodoba upanja za slovensko besedo na Zilji.

Delo Franca Merkača izpoveduje: »Skulptura – stružena glava in neobdelano telo – je kot življenje. Včasih lepo in uglajeno, pa se pojavijo težave in pokažejo se razpoke. In zdi se da bo to življenje razpadlo. Pa vendar ni tako. V notranjosti figure je trdno jedro, ki kot močan steber nosi in vzdržuje življenje.«

Tako je skulpturo »Življenje« predstavila Micka Opetnik, ki je bila slavnostna govornica na podelitvi Tischlerjeve nagrade. Na svojo prijateljico Milko Kriegl in na zbrane v Tischlerjevi dvorani v Mohorjevi hiši v Celovcu se je obrnila na začetku svojega govora z besedami pisatelja Toneta Pavčka: »Domovino si dobila z rojstvom. Z njo si zaznamovana. Vanjo so te položile rojenice in ti dodelile meje jezika, meje pokrajine, meje pripadnosti. Dana ti je bila ta pokrajina, da te opredeli z domovinskostjo in da ji vračaš s svojo mero za njeno neizmernost, zvestobo za zvestobo, ljubezen za ljubezen. Od tebe bolj pričakuje kot terja, da zanjo storiš, kar moreš in zmoreš, da jo zaznamuješ z delom za njene sedanje in prihodnje čase.« Nato se je v lavdaciji podala skozi to domovino Milke Kriegl. Poudarila je, da ji je Milka kot Podjunčanki odprla pogled na enkratno ziljsko pokrajino in njeno dušo prebivalcev, na skrbno varovani in vzdrževani arhitektonski dragulj njenega doma v Zahomcu, na pohištvo, skrbno izdelane vezenine, zavese, da tudi na brisačo z všitim monogramom. In vsa ta lepota je v prisrčnem objemu slovenske besede. Takole je povedala: »Od prvega dne jo je v domači hiši obdajala slovenska beseda – še posebej ziljsko narečje. Milka pa je lepoto ziljskega narečja s svojo govorico nežila, brusila, požlahtnila, zapisovala in jo velikodušno deli z ziljskimi sogovorci in z nami, ki ziljskega narečja ne obvladamo. Ob pogovorih z Milko vedno znova začutim mehkobo narečnih besed, pojmov in izrazov. Njena govorica včasih zazveni kot pesem. Ona pa varuje ta zaklad kot svečenica, ki varuje ogenj ziljskega narečja.«

Micka Opetnik omeni v nagovoru sodelovanje Milke Kriegl v domačem društvu, njeno predanost ziljskemu žegnu ter da njena duša ob neizmerni ljubezen do svoje domovine in jezika, obenem vedno znova hrepeni po svetovnih lepotah arhitekture, pokrajine ter kulture in odkriva svet. Na koncu je Milki še rekla: »Želim ti, da se boš še velikokrat podala na pot, v muzeje, gledališke in koncertne dvorane, ter na pot v farno cerkev na Bistrici. Tista pot te vodi za domačo vasjo po zelenih travnikih, mimo starodavnega, lepega kozolca do cerkve na griču – to je pot tvoje domovine.«

Druga slavnostna govornica je bila Martina Piko-Rustia. Ob opisu življenjske poti nagrajenke je opozorila na neštete publikacije o kulturni dediščini v Zijski dolini, pri katerih je soudeležena Milka Kriegl. Opozorila je na kulturo jezika. »Milka ohranja in razvija ziljščino s tem, da jo govori.« Podčrtala je kulturo šeg in navad. »Šege in navade, ki spremljajo letni čas in življenjski krog, so v družini spoštovali in spoštuje jih tudi Milka v obliki, ki jo je podedovala od prednikov. Ni to neka arhivirana tradicija, temveč eden izmed tistih stebrov, ki v življenje vliva posebno globoko doživeto prazničnost.« Gre tudi za kulturo petja in oblačenja. »Posebno skrb Milka posveča ziljski noši, ki jo je predstavila ob številnih priložnostih, z vsem svojim znanjem, z vso svojo ljubeznijo. « V središču ohranjanja dediščine Milke Kriegl pa je tudi kultura jedi, bivanje in vere.

Nagrado sta Milki Kriegl podelila predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valenin Inzko (»Verjetno je bil žegen, ko sem smel vstopiti v hišo nagrajenke, pravzaprav, v topli ziljski muzej, tempelj domačnosti in prisrčnosti.«) in predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof (»Nagrajenka se zaveda pomena jezikovnega izročila, ziljskega žobara, ki tako melodično dopolnjuje jezikovno podobo naše dežele.«).

Milka Kriegl je v svojih besedah zahvale »tako prestižno in tehtno priznanje« delila s svojimi predniki. S starim očetom Francem, z mamo Milo, tatom Nikom in bratom Francem. Ti so ji vcepili spoštovanje do vsakega človeka, do maternega jezika, do pesmi in navad. In omenila je tudi, da so se s časom razmere zelo spremenile in umirile. Ljudje so spoznali, da je naš žobar, da je »pa našam, pa damačam« nekaj lepega, da naše pesmi sežejo v srce, da je to, kar smo »poerbalə«, dragoceno. »Dobro, da so se časi tako spremenili, kar veliko lažje dihamo.« Da in še en košček nagrade je ostal. Tega je delila z Jozom Schnablom, Štucevim Jozom iz Drašč, za njegove zasluge na občinsko-političnem področju ter na kulturnem in cerkvenem, področju. Zahvalila se je tudi župniku Stanku Trapu. »Gaspuəd zahvalən se van, da sə v ciərkvi šə počutim dóma. Bəgoni!« In še eno željo je izrekla: »Srčno upam, da bo naš ta »liəpə zilščə žobar« ostal živ.«

Na podelitvi Tischlerjeve nagrade je že po stari navadi nastopil zmagovalec govorniškega natečaja. Nastopil je Gorazd Wakounig. Z zvenom ziljskih melodij je podelitev nagrade popestril Kvintet Oisternig. Tam kjer teče bistra Zila je bila ena pesem, manjkala pa tudi ni žegnanjska, o nagrajenki je svoje povedala tudi ljudska Kar so me mati navadili.

Vincenc Gotthardt