V medijih in javnosti se v času pandemije veliko govori izzivih, s katerimi se soočajo po šolah in pri mladini. Premalo se govori, kako poteka delo po otroških vrtcih in varstvih, ko vzgojiltejice in vzgojitelji brez zaščitne maske vzgajajo najmlajše in jim jemljejo strah pred tujim virusom. O izzivih so spregovorile vzgojiteljice vrtcev in opisale svoj vsakdan.

Pomagajmo si in spoštujmo drug drugega

V našem vrtcu se je pojavil covid-19 že kar jeseni 2020. Kljub vsem predpisanim higienskim ukrepom smo imeli v naši ustanovi z dvema skupinama kar precej pozitivnih primerov. Pri otrocih je bil potek bolezni rahel ali celo neopazen, pri odraslih se je bolezen vlekla do skoraj treh mesecev. Ker smo bili eni izmed prvih večjih clusterjev, smo bili precej prisotni v medijih, na žalost so se pojavili tudi manj lepi in boleči prispevki. Tukaj sem si želela s strani dežele več podpore, naš poklic je poklicanost, kar je treba vrednotiti in ceniti kot vsak drugi poklic. Zvezni zakoni so si različni med seboj in niso več primerni današnjim pogojem v vzgojno-varstvenih ustanovah npr. število otrok v skupini, delovni in pripravljalni čas osebja. Pedagoško delo v vrtcih naj bi bilo dopolnilo k družinski vzgoji in ne obratno, je pa predvsem izobraževalna ustanova, ki podpira, dopolnjuje in pospešuje otroški razvoj na vseh področjih – socialno, čustveno, jezikovno, glasbeno, gibalno ustvarjalno ... V času lockdowna, čeprav s strani dežele ni bil prepovedan obisk vrtca, sem opazila, da se je kar nekaj družin odločilo, da ostane tudi njihov otrok poleg šoloobveznega otroka doma. Iz zakonsko prepovedanih srečanj so dobile družinske dejavnosti spet čas in prostor. Močno upam, da se v tem času odrekanja osredotočamo na bistvene stvari, ne hrepenimo vedno po več in boljšem, si pomagamo in spoštujemo drug drugega.

Olga Greiner, vzgojiteljica in voditeljica dvojezičnega otroškega vrtca Globasnica

Delo v vrtcu se premalo spoštuje

Delo v času pandemije se je po mojem spremenilo za 100 %. Začne se že pri vhodu, kjer so povsod razglašena navodila glede nošenja mask, razkuževanja rok, upoštevanja razdalje, … Kar je za nas najbolj neobičajno in težko, je, da smo se navadili, da si ne podajamo rok. Trenutno se pozdravljamo s komolci. Ko pridejo starši z otroki v vrtec, je za starše v garderobi konec. V drugih vrtcih celo pred vhodih, to pa pri nas ni mogoče, ker imamo 90 otrok v hiši in bi morala ena kolegica vseskozi odpirati vrata in priti po otroke. Tako smo se odločili, da starši pripeljejo otroke do garderobe, kjer pozvonijo in vzgojiteljice prevzamemo otroke. Pozitivno pa je, da so nekateri otroci hitro postali samostojni pri oblačenju in slačenju jop in plaščev. Tudi čevlje si medtem deloma sami obujejo in sezujejo. Opazila sem tudi, da imajo otroci zaradi situacije v garderobi manj »ločitvenih« bolečin. Otroci vedo, da je treba zjutraj pohiteti, da ni preveč ljudi na enem kupu. To nam kar dobro uspe. Zelo gledamo na higieno, pogosto si umivamo roke. Vedno znova prezračujemo in razkužimo prostore. Otroci so zelo razumni in zelo pozorni, kajti tudi nas in starše opozarjajo na navodila in pravila.

Vedno znova ponavljamo pravila in si pomagamo z raznimi knjigami in zgodbami, da otroci lažje razumejo trenutno situacijo.

Žal vpliva čas koronavirusa zelo na duševno razpoloženje nas vseh. Vsi si hrepeneče želijo spet več normalnosti v vsakdanu. Vse pedagoginje in asistentke se zelo potrudijo, da nekako dajejo otrokom občutek navadnega življenja, toda ni vedno enostavno. Tudi zato, ker se delo pedagoginj v družbi ne oziroma premalo spoštuje in sprejema. V vsakdanu slišimo o raznih poklicih, ki so seveda tudi v težkih razmerah. Toda vrtci in jasli delujejo že vseskozi čas pandemije, razen tedaj, če se pojavi okužba z virusom. Želim si hitrega konca pandemije za vse!

Rozi Kummer-Pasterk, vrtec Mohorjeve v Celovcu

So nas pozabili?

Včasih sem imela vtis, da so na vzgojiteljice in vzgojitelje v vrtcih pozabili – vedno se je govorilo o učiteljih, a o nas? Saj smo tudi mi izobraževalne institucije?! Celo leto smo bile / bili v neposrednem stiku z otroki in tudi, ko je bilo rečeno, da so vrtci zaprti, smo nudili oskrbo in varstvo tistim, ki so to resnično potrebovali.

Upoštevati higienskih ukrepe, kot nositi maske, je v vrtcih deloma le težko, saj to pomeni, da z otrokom komuniciramo popolnoma brez mimike, kar je velika škoda za jezikovni razvoj otrok. Tudi razdalje ni mogoče upoštevati ob primeru, da je potrebno otroka tolažiti.

Zaradi pandemije ne gremo na izlete, predstave, smučarski tečaj, itd. – vse to ni le za nas, vzgojiteljice in vzgojitelje, a tudi za otroke težek čas. Tudi staršem je le težko posredovati razvoj, dosežke in informacije, saj ne smejo priti v poslopje in se s tem onemogoča vsaj kratek neposredni vpogled v vsakodnevno dogajanje.

»Homeoffice« ali delo od doma v našem poklicu ni mogoče. Dan za dnem se izpostavljamo tveganju okužbe. Vsekakor sem hvaležna, ker je delo z otroki vsak dan znova nekaj zelo posebnega in lepega. Otroci mi dajejo občutek, ki mi vsaj za trenutek pusti pozabiti čas pandemije. Sem v poklicu, ki ga družba trenutno morda več kot kdajkoli prej potrebuje, želim si, da bodo ljudje to bolje prepoznali in cenili.

Jasmina Hajnžič, vrtec Mavrica

Najpomembnejši je čas za pogovor

Zaradi pandemije so se spremenili vsi pogoji za delo. Če se spomnimo, kako je bilo pred več ko enim letom, ko smo bili vsi, celotna družba, čisto negotovi. Takrat nismo vedeli, kaj svetovati staršem, kako ravnati, bila je velika luknja, ko smo se vsi bali in nihče ni vedel, kako bo. V prvem lockdownu sem otroke in starše močno spremljala po elektronski pošti, domov sem jim pošiljala zgodbice, jim pripravila slovarček k zgodbici, dobili so naloge, kaj lahko delajo. Pripravila sem veliko iger in starši so to zelo lepo sprejeli. Tako je bilo v prvem lockdownu. Ko so prišli nazaj, nismo vedeli, kako naprej. Dobili smo veliko priporočil. Moram res reči, da smo vsi skupaj zelo usklajeno delali, v timu in tudi starši. Zelo močno pomagajo in sodelujejo z nami. A je tudi tukaj tako, kot na splošno v družbi – vmes so taki, ki ti jemljejo energijo. Teh je zelo malo, a jim je težko dopovedati, da je čas težaven za celotno družbo in da so se otroci močno spremenili.

Eni otroci so postali še bolj strahopetni. Čutijo strahove, ki jih imamo tudi mi odrasli – nekateri bolj, nekateri manj, a to se pozna tudi pri otrocih. Seveda odrasli skušamo to izklopiti in otrokom dati sigurnost, a imam občutek, da otroci močno čutijo to spremembo. V vrtcu smo se navadili, da ni več pomembno zelo veliko ponujati otrokom, kar se tiče učnih enot, temveč najpomembneje je, da imamo čas za pogovor, da se veliko pogovarjamo, da veliko delamo na čustveni ravni in velikokrat povemo, kako se sami počutimo in skušamo tudi od drugih dobiti odziv, kako se počutijo. Ni vse slabo, kar se je spremenilo, saj imamo sedaj spet bolj fokus na tem, kaj je res pomembno. In pomembno je vzeti si čas za otroka, ga poslušati in otroku dati sporočilo, da tudi on posluša in se skuša vživeti v drugega. To je velika priložnost. Že prej sem rada naredila »otroški parlament«, da si ogledamo situacije, kakšne so, kako smo jih občutili, ali je bilo lepo, in če ni bilo lepo, kako bi to lahko naredili drugače. To se sedaj še bolj dela, da otroci vedo, da jih vidimo in slišimo. Imamo veliko pogovorov s starši, sploh če gredo zakoni ali pari narazen, tam je treba še bolj pomagati. Ravnokar sem imela primer, ko smo s pomočjo psihologinje situacijo zelo dobro rešili. Za to si je treba vzeti zelo veliko časa.

Pri otroški igri ni mogoče, da imajo med seboj razdaljo. Otroci tega ne bi razumeli. V glavnem delamo po skupinah kot običajno, močno pa dajemo poudarek umivanju rok. Na to so se lepo navadili. To je malenkost, a veliko doprinese. Veliko tudi zračimo. Skupine so absolutno ločene, prva in druga skupina se ne srečavata.

Nekaj časa starši niso smeli v vrtec in je to nekatere zelo motilo, zdaj lahko pridejo ob upoštevanju pravil, da je vedno samo en v garderobi (imamo tri garderobe) in obvezno nosi masko. Za starše je pomembno, ko vidijo, da se otrok počuti v vrtcu varno in dobro. Sodelovanje je res dobro.

Veliko se pogovarjamo, rišemo, beremo, se igramo na vrtu, se žogamo in tudi ob tem se veliko naučimo. Otrokom želimo dati to, kar potrebujejo v tej situaciji.

Mili Hudl-Kunčič, vrtec Sonce v Celovcu

Delo v varstvu v času koronske pandemije

Delo z otroki v varstvu je vsak dan nov izziv. V času koronavirusa pa še posebej. V situaciji, ko pripeljejo starši otroke, so velikokrat še odprte stvari za otroke, ki jih še niso mogli razčistiti. Prej so imeli v garderobi še nekaj trenutkov, da so se zmenili. Zdaj jih pa prevzamemo pri vratih in otroci se počutijo velikokrat nerazumljene. Nam pa ostane samo, da jih poskusimo potolažiti oz. jim dati prostor za njihova čustva.

Pri delu z najmlajšimi otroki so čustva, mimika, neverbalna komunikacija najpomembnejši. Večina otrok še ne govori oz. se še ne zna izražati, kaj jim v določenih situacijah leži pri srcu. To je glavni vzrok, zakaj pri delu v skupini ne moremo nositi mask. Zavedamo pa se, da je to tudi večji rizik za nas, da se okužimo s koronavirusom.

Trenutno imamo v varstvu občutek, da je, kar se tiče pandemije, postalo spet malo bolj mirno, da se je malo oddaljilo. Jeseni si pa prav čutil, da je napetost v zraku. Nisi vedel, kaj te čaka, kdaj te/ali tudi ne zadene. V timu sem čutila velikokrat, da postaja vse bolj živčne. Do trenutka, ko se je res okužila ena izmed kolegic. Tedaj sem bila zelo hvaležna, da sem imela za seboj ustanovo, ki mi je zelo pomagala. Imeli smo samo en dan zaprto, da smo se lahko vse testirale in drugi dan so kolegice, ki niso bile v karanteni, spet delale naprej. V tem času sem dobila zelo dober odmev od staršev, da so zelo hvaležni, da se trudimo, kljub situaciji, in nudimo oskrbo.

Naš tim v varstvu je še zelo mlad, ker smo odprli ravno pred enim letom, trenutno imamo dve skupini. Imela sem načrte, kako bi lahko bolj zrasli skupaj, da bi se nesporazumi že poprej razčistili. En lockdown za drugim mi je pa vsa te ideje uničil. Imela sem večkrat vtis, da se deloma izgubljamo na isti poti, ker sodelovanja in pogovorov med skupinami skoraj niso mogoči. Ko se je pa situacija spet malo razrahljala, smo začeli bolj aktivno sodelovati, seveda vse v okviru koronskih ukrepov. Mislim, da je pomembno, da živimo kljub ukrepom tako naravno, kot gre, da se ne smemo sami preveč sekirati, kaj bi bilo če, … ker vsa naša čustva vplivajo na otroke. In če hočemo, da se počutijo otroci v varstvu dobro, moramo najprej sami nase gledati, da nam gre dobro.

Nadja Wrienz, varstvo adFontes v Dobrli vasi

Dobro, da si tu

Poleg higienskih priporočil glede na covid-19 deželne vlade, še veljajo pred vhodom: kontroliran vstop staršev, starši nosijo zaščitno masko, starši predajo otroka pedagoškemu personalu pri vhodu pred garderobo. Otroci se po vstopu v vrtec samostojno sezujejo in si nato umijejo roke in nato vstopijo v svojo skupino.

Pomembno je, da nudimo otrokom ritem in strukturo tudi v izjemnih časih. Pogrešamo pozdrav otroka s stiskom roke in neposreden stik s starši.

Delovanje v vrtcu s predšolskimi otroki je močno usmerjeno na bližji kontakt do otrok. Čeprav želimo živeti z otroki v dnevni strukturi čim več normalnosti, smo v času pandemije izpostavljeni v določeni meri nemoči in zaskrbljenosti.

Pomirjeni smo, da starši lepo upoštevajo ukrepe, ki nam vsem pomagajo pri zatiranju pandemije. Naše društvo »Naš otrok-Unser Kind« nas pri vseh potrebnih ukrepih zelo dobro podpira in spodbuja.

Posebno pozornost posvečamo tudi v teh izjemnih časih na pripravo in izpeljavo praznovanj v teku leta, kot so to praznovanje rojstnega dne, martinovanja (brez staršev), miklavževanje, pustovanje, ki jih prilagodimo razmeram v času pandemije.

Za težišče leta smo si izbrali temo: »Dobro, da si tu« / »Gut, dass du da bist« – pospeševanje emocionalne in socialne kompetence.

Meni gre tako. Kako pa tebi? Občutki zaradi koronavirusa: Kaj me teži? Kdo me tolaži?

V pogovoru z otrokom dajemo otroku možnost, da pove, kako se počuti.

Spodbujanje sposobnosti, ki jo otrok zmore narediti sam. Pospeševanje empatije in razvoj razumevanja. V medsebojnih pogovorih in v igri občutijo in izražajo sočutje in empatijo.

Primer: Deklica, ki je tekmovala s prijateljico, je pri igri zmagala izbrano igro. Ko pa je opazila, da je bila njena soigralka potrta zaradi poraza, je kratkomalo spremenila pravila igre tako, da je prijateljici dala možnost do zmage.

Fant prinese deklici stol, da se lahko pridruži igri pri mizi.

Pogovor z otroki na vprašanje, kako doživljajo čas s koronavirusom:

Deklica L: »Meni je všeč, da sem lahko v vrtcu in se igram s prijateljico.«

Deklica V: »V časopisu sem videla koronavirus, bil je okrogel, bodičast in rdeč«.

Fant L: »Moramo upoštevati razdaljo, to je dobro«.

Deklica A: »Moje prijateljice me varujejo in tolažijo.«

Fant A: »Meni ni všeč, da sta oče in mama oba zbolela istočasno, ker se nista mogla z mano igrati«.

Fant J: »Lahko je zelo nevaren. Moramo nositi zaščitno masko FFP2!«

Deklica L: »Zake, zake majhno naredit in pri oknu ven vreči!«

Fant L: »Dobro hrano moramo jesti, da ne zbolimo – meso in krompir!«

Deklica E: »Če gre babi nakupit, mora imeti belo masko!«

Fant L: »Mi se doma vsi testiramo!«

Irena Brežjak, vrtec Naš otrok v Celovcu