Ati, kako boš volil?

Na mizi je volilna skrinja. Ob njej sedi predstavnica volilne komisije. Na tabli je napisano: Plebiscit – volitve, datum 10. 10. 1920 in vprašanje: Ali ste za to, da se Koroška pridruži a) Avstriji b) Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev? Ustrezno obkrožite. K mizi pride koroški kmet Joško. Predstavnica volilne komisije mu izroči listek. Joško ga vzame, gre v kot sobe, malo premišljuje, nato pa obkroži in listek vrže v skrinjo. V tistem trenutku pride France – Joško in France se poznata in se razveselita drug drugega ...

To sceno so na odru predstavili učenke in učenci 6. razreda Zvezne gimnazije in zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu ob predstavitvi dvojezične knjige »Spominske kulture na obmejnem območju – Erinnerungskulturen im Grenzraum«. V okviru projekta ERASMUS+ gimnazije so se učenke in učenci iz Slovenije in iz Koroške v raznih delavnicah posvetili temam plebiscita, slovenske manjšine na Koroškem in identitete. V eni izmed delavnic so praktično preizkusili predlog iz omenjenega priročnika, ki so ga izdali Daniel Wutti, Nadja Danglmaier in Eva Hartmann. Kot primer mogoče obravnave tematike v šoli so mladinci pokazali igro prav na predstavitvi zbornika, dan pred 100. obletnico plebiscita. To je bilo čisto zavestno, poudarjajo izdajateljici in izdajatelj.

Knjiga je naš poskus, da karakteriziramo določene tendence. Daniel Wutti

Dvojezična knjiga o spominskih kulturah na obmejnem območju je nadaljevanje teme, ki Daniela Wuttija zaposluje že od študijskih let. Na temo »Tri družine, tri generacije« je napisal in objavil svojo disertacijo leta 2012 v založbi Drava. Tam je obravnaval travmo koroških Slovencev treh generacij in to med drugim ob zgledu lastne družine, ki je bila tudi izseljena in trpela zaradi nacizma. »To je bil prvi znanstveni dostop do tematike, ki je bila prisotna vsa desetletja po drugi svetovni vojni. Sledila je nemška knjiga »Erinnerungsgemeinschaften in Kärnten/ Koroška«, ki je izšla leta 2017 pri Mohorjevi založbi. »Teme spominjanja, travme in sožitja so zelo tesno med seboj povezane. S knjigo o spominskih kulturah imamo možnost k boljšemu osebnemu in predvsem družbenemu razumevanju tematike,« poudarja Wutti in dodaja: »Knjiga je naš poskus, da karakteriziramo določene tendence. V resnici je veliko bolj diferencirano, ampak na splošno gledano je mogoče razlikovati dve kategoriji: to kar je vidno in prisotno, česar se spominjamo, in to, kar je manj vidno, česar se manj spominjamo. Če gledamo na to, kar so v šolah poučevali, to, kar so pisali v medijih v preteklih desetletjih, je bil večinoma splošni nemški vidik in o drugem, slovenskem vidiku, je pripovedovala manjšina na svojih prireditvah. In dejansko je to tragično in škoda, da sta se pogleda spominske kulture, spominske pripovedi razvila tako ločeno, ker vse skupaj je del celote. To je del zgodbe in škoda je, da to zgodbo tako težko pripovedujejo v celoti oziroma bolj celovito. K temu bi radi prispevali.«

Nemško-slovenska knjiga »Spominske kulture na obmejnem območju« je rezultat dvoletnega znanstvenega projekta. V prvem delu omogoča teoretski vpogled v diskurz o spominjanju ter v drugem delu predstavlja sodobne metode didaktike pouka. Avtorice in avtorji obširno opisujejo uspešne šolske projekte na temo spominske kulture na avstrijskem Koroškem in v Sloveniji. S skupno 33 idejami za pouk v zadnjem poglavju sestavljajo skupni paket možnosti in idej, ki naj učiteljsko osebje v obmejni regiji spodbujajo in motivirajo za izvajanje podobnih projektov.

Eva Hartmann, dvojezična pedagoginja za primarno stopnjo in sodelavka Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje na Pedagoški visoki šoli na Koroškem, že tri leta sodeluje z Danielom Wuttijem: »Bistven del knjige sta raziskava in anketa v ljudskih šolah. Raziskovali smo, kako ljudskošolske ravnateljice in ravnatelji na svojih šolah obhajajo 10. oktober in tu je mogoče videti, da je pot zelo tradicionalna: petje himne, izobešanje zastave, izdelava zastavic – tu je zelo vidna tradicionalna smer. Tu se še ni toliko spremenilo, kot bi si želeli, kot bi si mislili. Z našo knjigo hočemo prispevati k temu, da se tudi na ljudskošolski ravni kaj razvija naprej, da se pri pouku oblikujemo spominsko kulturo bolj odprto.«

Z našo knjigo hočemo prispevati k temu, da se tudi na ljudskošolski ravni kaj razvija naprej, da se pri pouku oblikujemo spominsko kulturo bolj odprto. Eva Hartmann

Koroške učiteljice in učitelji ter ravnateljice in ravnatelji, ki želijo krepitev domovinske zavesti dopolniti z različnimi drugimi stališči ter hočejo učenkam in učencem ponuditi večperspektivno gledanje, v zborniku najdejo kar nekaj točk, na katere se lahko navežejo pri svojem delu. Učiteljice in učitelji, ki poučujejo v Sloveniji, pa v njem najdejo ideje, kako lahko spominsko kulturo kljub spornim vprašanjem tematizirajo in pri tem hkrati obravnavajo avstrijski zorni kot, kritično pa reflektirajo tudi slovensko spominsko kulturo, poudarja Daniel Wutti: »Čezmejni vidik do Slovenije je pri projektu tudi v žarišču. Ker prizadene ta zgodovina tudi današnjo Slovenijo in naposled lahko prispevamo k pouku v Sloveniji. Ponujamo možnost, kako se lahko poučuje zgodovino plebiscita tudi v Sloveniji malo bolj konstruktivno. Da to ni samo hud poraz za Slovenijo in vsek v slovensko narodnostno telo, temveč je tudi morda demokratična odločitev, ki je razumljiva. Z ozadjem, da so se ljudje odločili proti narodni pripadnosti. Ker s tem, da so se slovensko govoreči odločili proti skupni državi, je bila odločitev proti nacionalizmu, proti narodnosti, za državnost, demokracijo, tudi z gospodarskih vidikov. To je lahko tudi argument proti današnjem nacionalizmu. Da so že tedaj ljudje odločili proti nacionalni odločitvi. Že mladim šolarjem lahko poročamo, da lahko dojemajo razne perspektive, da imajo najmanj dva vidika. To je zanimivo tudi za ljudsko šolo.« V knjigi po eni strani kritično analizirajo praktične primere oblikovanja pouka, po drugi pa nudi teoretske prispevke, ki naj bi bili kar najbolj povezani s prakso. Priročnik je na voljo v knjižni obliki vsem, ki se zanj zanimajo za spominsko kulturo pa za tematiko dvojezičnosti, preteklosti Koroške, in je tudi zanimiv za Slovence iz Slovenije. Dobro je razloženo, kako so se razvili različni vidiki na preteklost v Sloveniji in na Koroškem. Namen priročnika je, da doseže čim več ljudi to- in onstran meje, zato so izbrana besedila na voljo tudi na spletni strani www.erinnern.at. »Naša zgodovina je zgodba skupne Koroške, ki postane vedno bolj vidna. Ta priročnik je začetek informacijske kampanje,« soglasno poudarjata Daniel Wutti in Eva Hartmann.

Dvojezični priročnik: Erinnerungskulturen im Grenzraum – Spominske kulture na obmejnem območju je izžel pri Mohorjevi založbi, obsega 240 strani in stane 24 evrov.

Vse tri omenjene publikacije so na voljo tudi po spletu:

• Wutti, D., Danglmaier, N. & Hartmann, E. (Hg./Izd.) (2020): Erinnerungskulturen im Grenzraum – Spominske kulture na obmejnem območju <https://doi.org/10.5281/zenodo.4013404>. Klagenfurt/Celovec: Mohorjeva/Hermagoras
• Danglmaier, N., Hudelist, A., Wakounig, S. & Wutti, D. (Hg.) (2017): Erinnerungsgemeinschaften in Kärnten/Koroška.<https://resolver.obvsg.at/urn:nbn:at:at-ubk:3-169> Eine empirische Studie über gegenwärtige Auseinandersetzungen mit dem Nationalsozialismus in Schule und Gesellschaft. Klagenfurt/Celovec: Mohorjeva/Hermagoras
• Wutti, D. (2013): Drei Familien, drei Generationen.<https://resolver.obvsg.at/urn:nbn:at:at-ubk:3-159> Das Trauma des Nationalsozialismus im Leben dreier Generationen von Kärntner SlowenInnen. Klagenfurt/Celovec, Drava

V priročniku je tematiziran celovit pristop do preteklosti in do manjšine. Pri skoraj vsakem predavanju na Pedagoški visoki šoli pride vprašanje po tem, kaj je razlika med vindišarji in Slovenci. Za razčiščenje nekaj glavnih nesporazumov je napisal Daniel Wutti, kratko razlago:

V vseh predavanjih na Pedagoški visoki šoli in na Univerzi v Celovcu, v katerih tematiziram manjšine, me študenti sprašujejo po pojmu »vindiš«. Temu ne odgovarjam odklonilno, temveč vprašanja prevedem v zanimive diskusije. Večinoma imajo sprašujoči prednike, ki »so govorili še vindiš«. Dejansko je bil pojem »vindiš« stoletja nevtralen pojem za slovanske jezike, kjer so se srečavali z germanskimi (nemški) jeziki. V 20. stoletju so ta pojem politično instrumentalizirali in nastala je nemškim nacionalistom ustrezna varianta xlovenščine: »Vindišarji« naj bi bili nemško oz. avstrijsko misleči, nacionalni »Slovenci« pa jugoslovansko usmerjeni. Dejansko se je izognil prostislovenskemu pritisku, kdor je bil »vindiš«.

Kdor je bil »Slovenec«, je pripadal manjšini, torej ni ustrezal »normalnosti« v deželi. Študenti me tudi še sprašujejo, ali je »vindiš« dejansko drug jezik. Povem jim, da obstajajo na Koroškem precej različni dialekti slovenščine, in vsem pravijo jezikoslovci praviloma »slovenski«. Pri takšni raznolikosti dialektov »vindišski jezik« kot takšen torej ne obstaja, razumejo študenti hitro. Upam, da s takšnimi dolgimi diskusijami prispevam k boljšem razumevanju Koroške in lastne družinske preteklosti.

Daniel Wutti je visokošolski profesor na Inštitutu za večjezičnost in transkulturno izobraževanje Pedagoške visoke šole na Koroškem. Je promovirani socialni psiholog, strokovnjak za medijske in komunikacijske vede in pedagog.

Citati iz knjige:

Peter Kaiser, deželni glavar: »Zato je toliko pomembneje, da te zgodovinske travme presežemo s pomočjo čezmejnega dialoga, da govorimo o protislovjih med različnimi interpretacijami zgodovine in jih med seboj spravimo – v duhu skupnega spominskega dela s ciljem, da Alpsko-jadransko regijo dolgoročno uveljavimo kot regijo miru v srcu Evrope. Ta naloga ni majhna, zato nam projekti, kot je pričujoči zbornik, dajejo upanje ...«

Dejan Valentinčič, državni sekretar na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu: »Čas je zrel za preseganje nacionalističnih konceptov pri poučevanju skupne zgodovine in to nadomestiti s transnacionalnim pristopom. Da bi se učitelji tega lahko dobro lotili, pa je zelo pomembno strokovno gradivo. Prav zato pa je pomemben pričujoči zbornik.«

Robert Klinglmair, vodja izobraževalne direkcije za Koroško: »Če želimo graditi družbo s kulturo miru, je zelo pomembno, kako bomo v prihodnosti razumeli preteklost.«

»Prihodnost naše dežele je v rokah naših otrok in mladih.«

»Ena od glavnih zamisli projekta je, da se notranji in zunanji mir – poleg izobrazbe – napajata tudi z medsebojnimi srečanji in s kreativnostjo.«

Nevenka Štraser, predstojnica Zavoda Republike Slovenije za šolstvo Območne enote Slovenj Gradec: »Ta projekt, ki se je dotaknil šolskih prostorov na obeh straneh meje, ko ju je preteklost po svoje zaznamovala in »opremila« s spomini, gotovo prispeva kamenček v mozaiku (še) boljšega medsebojnega razumevanja in spoštovanja ljudi na obmejnem prostoru in tudi širše.«

Alexandra Praster