Ne bom njegovega več vinca pil,

v njegovi senci se ne bom hladil,

njegove njive ne bom več oral,

le nesi zadnji mu pozdrav!

Kako preproste, skromne in kljub temu neverjetno globoke besede, ki izražajo vso žalost, brezupnost, bolečino in krutost še danes nerazumljivega in nečloveškega nasilnega pregona nad 200 družin pred 80-imi leti. Tudi z Radiš je bilo izseljenih šest družin, katerih napaka je bila edinole ta, da se na ukaz niso odrekli domači slovenski besedi.

V velikem tednu – v tednu trpljenja in smrti Jezusa – smo se tudi na Radišah spomnili tega krivičnega dejanja. Najprej pri sv. maši, ki jo je daroval domači župnik Marjan Plohl. Nužej Tolmaier, ki se je rodil leta 1942 v izgnanstvu, je ob začetku sv. maše spomnil na grozote in usode domačih in tudi vseh ostalih izseljenih družin. Omenil je tudi, kako so črpali moč in upanje, da bi se lahko spet vrnili na svoje domove, še posebej v molitvi in petju Marijinih pesmi. Pregnanka Angela Resztej je na začetku sv. maše prižgala svečo.

Po sv. maši se je spominska svečanost nadaljevala pri spomeniku pred kulturnim domom, ki ga je leta 1996 postavila takratna Zveza slovenskih izseljencev v spomin in opomin. Z besedili, ki so jih brali mladi potomci izseljenih in ob pesmih MePZ SPD Radiše, ki je obenem tudi cerkveni zbor in je sooblikoval že sv. mašo, smo se posebej spomnili članov Boštjanove družine v Tucah, Oblakove družine v Kozju, Pridovnikove družine v Verovcah, Rožmanove družine na Radišah, Poderšnikove družine v Spodnjih Rutah in Selanove družine v Lipici. Poleg naštetih so bili v času 2. svetovne vojne in celo v koncentracijskem taborišču Marija Pirman, Aprolova ter člani Kajžnikove, Metaverjeve in Pobarinove družine. Angelika Resztej pa je prebrala nekaj pesmic svoje tete Neži Sušnik. Navzoče, mdr. generalnega konzula Republike Slovenije Antona Novaka in predsednika NSKS Zdravka Inzka, je pozdravil predsednik SPD Radiše Aleksander Tolmaier in mdr. dejal: »Mi, ki živimo danes, naj se zavedamo tega, kar se je zgodilo in moramo na to tudi opozoriti in narediti vidno. Spominjanje se ne sme zgoditi le iz spoštovanja in hvaležnosti, zgoditi se mora tudi zato, ker se moramo zavedati, da ta čas še ni tako daleč ter da nanj ne smemo pozabiti. A spomini naj nas ne obremenjujejo ali vznemirjajo, temveč naj nas naredijo občutljive za nekaj, kar se nikdar ne sme več ponoviti.«

Andrej Lampichler