Čedalje bolj vidno kopni število tistih, ki lahko črpajo pripoved o usodnih aprilskih dneh leta 1942 iz osebnih spominov. Še zmeraj se mi pospeši srčni utrip srca ob zavesti, da tudi sam – kmalu petinosemdesetletnik – sodim med redke preživele izgnance, ki vedo kaj povedati še iz lastnih spominov, nekdaj udomačenih v Podravljah. Sledila je kakor strela z jasnega neba po kratkem zbiranju v taborišču v Žrelcu neskončna prisilna vožnja z vlakom iz zavarovanega, blaženega otroštva v nemško noč pod kljukastim križem, sprva v tedaj nemške, kasneje poljske Renice, zatem v eichstättski ženski samostan na Bavarskem, končno v dorfgasteinski – »gauverbotski« – Salzburg.

Ti spomini me kakor mora neugnano spremljajo skozi ves življenjski razpon od otroških let vse do danes. To so moji spomini in spomini mojih že zdavnaj rajnih najbližjih, moje mame Barbare in moje tete Mici. S težavo se je rešil moj ded Janez še v zadnjem trenutku iz esesovskega oklepa, tedaj že kakor ostali sotrpini čakajoč v zbirnem taborišču v Celovcu, na neskončno dolgi železniški transport v rajhovski »nevemokam« samo s culo in dotrajanim kovčkom v mamini roki.

Skromni delež pri ohranjanju spomina na aprilske dni leta 1942 in vsa leta, ki so temu dogodku sledila v prisilnih taboriščih, sem doprinesel svoje z objavo obširnih družinskih pričevanj in pisem. Med njimi sta tudi rokopisna spomina Barbare in Mici Vospernik. Dokumentacija se je k sreči ohranila v družinskem arhivu. Pred nedavnim sem izdal to gradivo z bogatim pisemskim izročilom (Rodovnik in Kronika družin Vospernik in Kupper od 1611) v samozaložbi. Vesel sem objav podobnih spominov raznih družinskih članov še drugih pregnanih družin, ki doprinašajo dragocene mozaične kamenčke pri izoblikovanju kar se da celotne podobe naše koroške (pol)preteklosti. Neogibni biološki zakoni velevajo, da je živih prič in z njimi povezanih pričevanj zmeraj manj, zaradi tega je tem bolj pomembno, da se arhivom – pisnim in pripovedovanim – pridružujejo spomini otrok, vnukov/vnukinj in pravnukov/pravnukinj, ki jih lahko žive ohranjamo samo mi preživeli, ko lahko povsem avtentično posredujemo pripoved o dneh, ko je vladalo etnično, svetovnonazorsko in jezikovno – kajpada nemško – enoumje.

V otrokovem spominu ostaja tudi dogodek, ki mu je bil priča devetletni šolarček po končani vojni in Hitlerjevem porazu. V Celovcu za spominsko prireditev zbrane izseljence, danes praviloma raje rečemo izgnance ali deportirance, so tedaj celovški gasilci po višjem naročilu z motorno brizgalnico razgnali v vse vetrove. In to po porazu Velenemčije! To je svojevrsten detajl o ozračju, ki je vladalo tedaj na še vselej rjavem Koroškem, ki seveda ni od danes na jutri spremenilo svoje barve in svoje protislovenske drže. K sreči sodijo taki dogodki v ropotarnico zgodovine, saj se danes tudi oficialna Koroška prizna v celoti tudi k temnim madežem preteklosti.

Koroška katoliška Cerkev žal tudi ni vselej pri teh povojnih dogodkih odigrala najbolj posrečene vloge. Kot izgovor ji je lahko služila domnevna ali resnična »titoizacija« koroških Slovencev. Medtem so se zadeve kajpada krepko zasukale in najkasneje od sinodalnih dogodkov v sedemdesetih letih dalje lahko govorimo o vzornem odnosu koroške Cerkve do koroških Slovencev in do dvojezičnosti. Da bo spominsko bogoslužje za pregnance v naslednjih spominskih aprilskih dneh daroval naš škof Jože Marketz, pa je svojevrsten dokaz sprememb, ki so, po vzoru koroške Cerkve, kakor kot neke vrste spodbujevalnik medtem zgledne tudi za koroško politiko.

Zato je pomembno, da se naše osrednje politične in kulturne organizacije, torej NSKS, ZSO in SKS ter KKZ in SPZ, brez pridržkov in onstran kakršnihkoli ideoloških razlik, priznavajo k izsledkom te naše zgodovinske odgovornosti, da posredujemo duha odpora zoper nacizem in vse pojave okrog njega naslednjim rodovom. To (naj) se nazorno zrcali v njihovih publikacijah in vseh političnih, kulturnih in znanstvenih prizadevanjih.

Reginald Vospernik