Vzorno urejena knjižnica kaže, da Jože Pasterk veliko bere. Pa ne samo to – rad tudi piše. V knjigi Tako smo živeli 12 je opisana zgodba njegove težke mladosti v vojnem času. Takšne bolečine ostanejo. Ko je zbolel na srcu, so mu rekli, naj si izbere lahek poklic. Izučil se je za krojača, kar ni bila njegova želja. Ozdravil se je stalne bolečine na srcu, a težave je imel vse življenje. Počasi se mu je srce toliko izboljšalo, da je lahko postal gozdar. To pa ni bila njegova edina zaposlitev: kulturno delo je že od nekdaj njegova srčna zadeva. Mnoga priznanja kažejo, koliko truda je vlagal v to. Njegova največja ljubezen pa je družina, ki si jo je ustvaril z ženo Terezijo, s katero sta poročena že 56 let.

Marca 1935 se je Jože Pasterk rodil v Železni Kapli. Ima dve sestri, tretja pa je umrla kot otrok. Nato so živeli v Remšeniku in v Lepeni. Že 60 let pa je njegov dom v Kokju, prav na začetku letošnjega maja je bila obletnica. Njegova mama je tukaj kupila staro hišo, sam pa je nato zgradil novo. S petjem in igrami se je ukvarjal prej že v Železni Kapli, nato je svoje kulturno delo nadaljeval v Dobrli vasi: »Skupno sem igral nad 20 iger,« se spominja in našteje nekaj naslovov: Lumpacivagabund, Gospod mora biti …

Ženo je spoznal pod Peco. Njegova mama je imela tam krstne botre. Skupaj so kartali. »Pri igri sem zmeraj izgubil, a sem ženo dobil,« se nasmehne. Terezija Pasterk je doma skrbela za dom in družino, Jože Pasterk pa je služil kruh kot gozdni delavec. Ob težkem delu je našel čas za petje v treh zborih: v Žitari vasi pri Moškem zboru SPD Trta, pri Mešanem pevskem zboru SPD Srce Dobrla vas in pri cerkvenem pevskem zboru v Dobrli vasi. Dobrih pet let je pred tem pel v Železni Kapli. Pripoveduje, kako je bilo, ko je prišel v novo faro. »Šel sem malo plašen na kor, še dobro se spominjam, ker so pevci tako lepo peli, da sem jih občudoval. Mislil sem si, tu pa moram na vsak način sodelovati.« Z veseljem so ga sprejeli medse, saj jim je kot bas prišel zelo prav. Na koru v Dobrli vasi je pel kar 60 let. Zaradi težav z glasom je moral letos nehati. Ponosen je, da kulturno delo nadaljujejo njegovi otroci, s ponosom pripoveduje, da je hčerka Gitti Neuwersch postala predsednica SPD Srce in ji je prvi čestital.

Vojna je zaznamovala njegovo mladost in otroštvo. Mama je bila preplašena, saj so Nemci velikokrat vanjo namerili puško. To človeka zaznamuje. Dve leti, od leta 1943 do leta 1945 niso obiskovali šole. Zadnjega šolskega dne pred tem se spominja, kot da bi bilo včeraj. Bilo je 21. oktobra 1943. Videl je, kako so šli dan prej partizani, naslednji dan pa po isti poti Nemci in vedel je, da to ne prinaša nič dobrega. In res je kmalu slišal streljanje … »V vojni smo izgubili našega dobrega očeta, mama pa kar petih svojih bratov,« pravi Jože Pasterk. Da je oče leta 1944 umrl na ladji, je izvedel šele desetletja po tem.

Svoje spomine redno zapisuje, še vedno piše dnevnik. Napisal je že veliko pesmi, nekatere tudi prepevajo. Prav vsak dan hodi po gozdu, kar ga zelo krepi. Rad se spominja vsakoletnih romanj na Svete Višarje, pa na čas, ko je devet let sodeloval na ORF-u pri urejanju oddaje Po sledeh starih šeg in navad. Ob spominih kaže slike. Med njimi se najde tudi tista, ko je sekal les za novi Kulturni dom za SPD Danica v Št. Primožu. Prav v tem domu sedaj vodi Mladinsko lutkovno skupino Danica njegova hčerka Rozi Kummer-Pasterk.

Ponosen je na vse svoje otroke. Z ženo sta poleg svojih otrok vzgajala tudi rejenko. V pripovedovanju večkrat omenita bolečino ob izgubi hčerke. Izkusil je, da življenje ni vedno lepo. Dneve jima prijetno popestrijo pogosti obiski. »Najbolj ponosen sem, da so otroci zavedni Slovenci, da so ohranili vero, da radi pridejo domov in se zavedajo svojih korenin,« pravi Jože Pasterk, ki se razveseli obiskov otrok in vnukov. Tako ima vsak dan kaj napisati v svoj dnevnik.