Organisation / Organizacija

Nedelja

Spomin, odgovornost in prihodnost

Škofa in deželna glavarja o sožitju na Koroškem in Južnem Tirolskem

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
deželni glavar Peter Kaiser, krški škof Jože Marketz, južnotirolski škof Ivo Muser in Günther Rautz (LPD)

Na pobudo Jožeta Kopeniga so se v ponedeljek, 24. novembra, v Tinjah srečali cerkveni in politični predstavniki iz Koroške in Južne Tirolske ter skupaj razmišljali o zgodovini, manjšinskih pravicah in prihodnjih izzivih sožitja. Na srečanju so sodelovali krški škof Jože Marketz, južnotirolski škof Ivo Muser ter deželni glavar Koroške Peter Kaiser. Deželni glavar Južne Tirolske Arno Kompatscher se je moral zaradi nujnega klica iz Rima opravičiti, vendar je udeležencem poslal obširno video izjavo.

Škof Jože Marketz je v svojem govoru pred polno dvorano v Tinjskem domu poudaril, da rane druge svetovne vojne in povojnega obdobja še vedno zaznamujejo slovensko skupnost na Koroškem. Opozoril je na pomen občutljivega ravnanja z zgodovino in na potrebo po samokritičnem pogledu Cerkve na lastno vlogo. Slovensko kulturo in jezik vidi kot bogastvo dežele, ne kot problem. V svojem govoru je posebej izpostavil trojico, ki je zgodovinsko oblikovala identiteto koroških Slovencev: »Mater (materinščina), dom in Bog so bile temeljne vrednote, ki so ljudem dajale moč, da so kljub pritiskom ohranili svojo identiteto. Koroška je za slovensko govoreče na Koroškem prav tako domovina kot za nemško govoreče. In Bog je bil tudi vedno pomemben. Če kdo izgubi svojo vero, potem izgubi tudi čut do domovine in do materinščine. Za mnoge koroške Slovenke in Slovence je bila Cerkev najpomembnejše mesto za ohranitev jezika in identitete. « Krški škof se je tudi javno zahvalil koroškemu deželnemu glavarju, ker ima vedno na ustnicah tudi kakšno slovensko besedo. Za to spoštovanje mu je zelo hvaležen.

Ob tem je škof Jože Marketz opozoril tudi na nevarnost poenostavljanja preteklosti: »Ni vse, kar je bilo, mogoče presojati brez občutljivosti. O preteklosti moramo govoriti spoštljivo in odgovorno.« Škof je tudi poudaril, da Cerkev na Koroškem hoče sooblikovati življenje in ne le gledati.

Škof Bozna in Brixna Ivo Muser je izpostavil kompleksno zgodovinsko izkušnjo Južne Tirolske, kjer živijo tri manjšine: nemško govoreča, italijanska in najstarejša – Ladinci. Večjezičnost je označil za duhovni in etični poklic ter poudaril, da so manjšine priložnost in bogastvo, ki krepi družbo. Cerkev po njegovem ostaja pomemben prostor dialoga in sprave. V zaključku svojega govora je poudaril misel, ki je zazvenela kot jasen poziv k prihodnosti: »Zgodovino moramo znati gledati tudi z vidika drugega in z vidika manjšine. Ker vsi smo včasih manjšina. Le tako se lahko naučimo živeti drug z drugim in ne drug mimo drugega.« Ter je dodal: »Manjšine niso problem, ampak bogastvo. Prav v njih se kaže zrelost naše družbe. V Cerkvi je naša naloga, da dajemo smisel, da se odločamo za korake sprave in da spodbujamo ljudi.«

Deželni glavar Južno Tirolske Arno Kompatscher je v svoji video izjavi predstavil Južno Tirolsko kot primer uspešne avtonomije in zaščite manjšin, ki temelji na pariškem sporazumu, drugem avtonomnem statutu in evropski integraciji. Opozoril je, da dosežene pravice niso samoumevne ter da jih ogrožajo sodobne geopolitične napetosti in oslabljeni mednarodni mehanizmi. Poudaril je: »Avtonomija in manjšinske pravice niso enkrat za vselej dane. Vsaka generacija jih mora znova braniti.« Zavzel se je tudi za demokracijo, pravno državo in spoštovanje človekovih pravic kot temeljne vrednote: »Demokracija, pravna država in človekove pravice ostajajo naš kompas v negotovem svetu.«

Koroški deželni glavar Peter Kaiser je orisal dolgo pot Koroške pri soočanju z vprašanjem slovenske narodne skupnosti. Kaiser je poudaril tesno sodelovanje Koroške z drugimi regijami in pomen skupne Evrope ter izpostavil vlogo slovenske narodne skupnosti, zlasti v dvojezičnem šolstvu, elementarni pedagogiki ter kulturi. Kritično je ocenil povojno ravnanje do izgnanih slovenskih družin, počasno in nepopolno izvajanje 7. člena državne pogodbe ter nazadovanje ob »napadu na krajevne table«, čeprav je poznejši kompromis pomenil premik naprej. Opozoril je na nujnost soočenja s preteklostjo in razbijanja molka, kar se je odražalo tudi v muzejskih razstavah, ter poudaril potrebo po stalni, a preudarni budnosti pri obrambi liberalne demokracije in skupnih evropskih vrednot. »Družba, ki se ne zmore iskreno soočiti s svojo preteklostjo, tudi prihodnosti ne more graditi na trdnih temeljih.« In dodal je, da sta dve kulturi prednost Koroške.

Govorniki so si soglašali, da zgodovina ostaja odprta naloga, da manjšine predstavljajo bogastvo družbe, da je dialog temelj sprave in da demokracija zahteva nenehno skrb in zavest.