Deportacija slovenskih koroških družin pred 80-imi leti je bila v preteklih dneh v središču spominskih proslav na Koroškem. Začetek tega spominjanja, ki bo odmevalo ob nadaljnjih prireditvah še v leto 2023, je bilo odprtje razstave »Sledi. Spuren« v Musilovi hiši v Celovcu. Razstava bo prikazana tudi v prenovljenem parlamentu na Dunaju. Trenutno pa je ob tej razstavi del umetnic Tanje Prušnik in Verene Gotthardt ter umetnikov Marka Lipuša in Karla Vouka na ogled tudi inštalacija v nekdanji centrali gestapa (danes Muzej moderne umetnosti v Celovcu). Tja sta se podala po počastitvi pregnank in pregnancev v Domu glasbe, ki jo je pripravila dežela Koroška, deželni glavar Peter Kaiser in zvezni predsednik Alexander Van der Bellen.

Počastitev pregnank in pregnancev

Na počastitvi pregnank in pregnancev dežele Koroške, 19. 4. 2022, v Domu glasbe v Celovcu je prišlo do »pomembnega mejnika« (škof Jože Marketz), ko se je deželni glavar Peter Kaiser v imenu dežele opravičil pregnanim koroškim Slovenkam in Slovencem. Opravičilo je izrekel tudi v slovenskem jeziku: »Vsem pregnanim koroškim Slovenkam in Slovencem se iz dna srca opravičujem za strašne grozote, ki so jih morali pretrpeti. Opravičujem se tudi njihovim družinam in narodni skupnosti – svojim slovensko govorečim rojakinjam in rojakom.«

Deželni glavar Peter Kaiser je opozoril tudi na to, da so koroške Slovenke in koroški Slovenci s svojim uporom odločilno prispevali k ponovni vzpostavitvi svobodne in demokratične Avstrije. Toda za to po letu 1955 niso prejeli zahvale, temveč so doživljali ponižujoča desetletja z bolečimi prepiri. »Dolgo, predolgo je trajalo, da je prišlo do medsebojnega spoštovanja obeh narodnih skupnosti v naši domovini.«

Zvezni predsednik Alexander van der Bellen je v svojem nagovoru poudaril, da je deportacija koroških Slovenk in Slovencev eno izmed najtemnejših poglavij republike Avstrije. »Nikdar se ne smemo prenehati ukvarjati s krivico v preteklosti, kajti le tako bomo zagotovili pravico v prihodnosti.« In v svojem govoru je omenil tudi še en stavek, ki ga je prebral v zvezi z deportacijo: »Po vojni je najprej ostalo vse pri starem.« Po koncu govora je zvezni predsednik prosil za minuto molka v spomin za žrtve deportacije.

Na koncu prireditve je spregovorila Verena Gotthardt, vnukinja ene izmed takratnih najmlajših pregnank in naslovila na zveznega predsednika naslednjo prošnjo: »Želim si opomnike v vseh občinah, od koder so bile na Koroškem deportirane slovenske družine. Spoštovani gospod predsednik, lepo vas prosim za jasno besedo tem občinam. Kajti doma je tam, kjer tudi sosedje vedo, kaj se je zgodilo.« Zbrane pa je prosila: »Storite vse, da ostane slovenska beseda živa v vaših družinah na Koroškem. Zaradi jezika ste bili pregnani. Jezik naj bo najpomembnejši živi spomenik.«

Priče časa so spregovorile v filmu. To, kar so povedale, je prizadelo tudi po osemdesetih letih, vendar je bila v središču tudi smer za prihodnost. Reginald Vospernik je to formuliral takole: »Narodna skupnost je enakopravno stopila pred soseda in oblikovala svoje stališče.« Moderator Aleksander Tolmaier je na koncu filma povzel: »Zato smo danes tukaj, da se spomnimo neizgovorljivega in o tem govorimo, da se kaj takega ne zgodi več.«

Kvintet Oisternigg, pianist Tonč Feinig in saksofonist Edgar Unterkircher so s pesmijo »Rož-Podjuna-Zila« sklenili prireditev, ki so se je udeležili tudi nekdanji koroški deželni glavarji Peter Ambrozy, Christoph Zernatto in Gerhard Dörfler.

Maša s škofom

Na koru cerkveni zbor iz Sel, pred oltarjem levo cerkveni zbor iz Št. Lipša, desno cerkveni zbor z Radiš, pri orglah v oltarnem prostoru pa Andrej Feinig. V središču svete maše, ki jo je daroval škof Jože Marketz v soboto, 23. 4. 2022, v celovški stolnici, so bili pregnanke in pregnanci s svojimi družinskimi člani. S škofom ob oltarju, na katerem leži pušeljc nageljna, rožmarina in roženkravta, so bili še duhovniki Miha Golavčnik, Jože Andolšek, Ivan Olip, Janko Krištof in Peter Sticker. Škof Jože Marketz je spomnil v svoji pridigi na to, da stolnica za pregnance ni vedno imela tako široko odprtih vrat. »Da res je, kar piše Reginald Vospernik, tudi koroška katoliška Cerkev pri teh povojnih dogodkih ni vselej odigrala najbolj posrečene vloge. Zadeve so se po sinodi sicer zasukale, vendar je tudi to trajalo. Sam sem bil priča srečanj zastopnikov izseljencev s škofi, katerih se še danes sramujem, doživljal sem iskanje opravičil za nedostojanstveno prepoved zahvalne sv. maše tukaj v celovški stolnici kmalu po vrnitvi izseljenih družin. Spominjam se pa tudi, kako sem bil ganjen in hvaležen, ko je moj predhodnik Alois Schwarz končno našel iskrene besede opravičila, ki so nam koroškim Slovencem olajšale, mnogim šele omogočale nov spravljen odnos do katoliške Cerkve.« In nadaljeval je: »Sinoči sem se slučajno pogovarjal s pregnancem, ki sem ga odlikoval za 70 let prepevanja v cerkvenem zboru. Zelo živo je pripovedoval, kako so tudi v taborišču prepevali cerkvene pesmi, kako so se sicer za tako početje skrivali v gozdu, kako pa jim je njihov Lagerführer, ko jih je enkrat zasačil pri petju, rekel: Wer so schön singt, kann kein schlechter Mensch sein! (Kdor tako lepo poje, ne more biti slab človek) In govoril je tudi o tem, kako pomembna je bila vera za največji del pregnancev v tujini. O tem imamo celo vrsto pričevanj, ki segajo zelo globoko v človekovo dušo. Mnogokrat pa so povezana z grenkimi občutki, ker jim ni uspelo posredovati potomcem ljubezni do slovenskega jezika, predvsem pa tudi ne odnosa do vere, ki jim je bila v težkih časih bolj v oporo kakor vse drugo.« Spregovoril je tudi o pomembnem mejniku, ki je bil storjen z najvišjega deželnega vrha, ko se je pred kratkim deželni glavar pregnancem opravičil za doživeto krivico. »Takšno dejanje je zelo pomembno, ker preizkušanim ljudem vrne dostojanstvo.«

Na koncu maše je škof Jože Marketz povabil pred oltar predsednika Zveze slovenskih pregnancev Gregeja Krištofa in mu izročil blagoslovljenega angela, z naročilom, da z veliko obzirnostjo ohranja spomin na nasilno deportacijo.

Spominska prireditev

Prav s tem angelom je Gregej Krištof stopil dve uri pozneje za govorniški pult na odru Doma glasbe na spominski svečanosti. V svojem nagovoru je pogled usmeril v prihodnost. Tudi zaradi tega, ker se je te svečanosti udeležil tudi predsednik državnega zbora Wolfgang Sobotka. Vprašal se je: »Je dežela Koroška, je Repubika Avstrija storila vse, da nasilje, ki so ga prizadeli nacisti koroškim Slovenkam in koroškim Slovencem, ne bo šlo v pozabo?« Ugotovil je, da je treba še marsikaj storiti in v smer predsednika državnega zbora izrazil željo, da bi dežela Koroška in Republika Avstrija storili vse, da bi ob 80-letnici vrnitve dobile tudi občine, ki do sedaj še nimajo spomina na deportacijo, take spomenike.

Predsednik Wolfgang Sobotka je v svojem nagovoru poudaril, da Avstrijci niso bili samo žrtve, temveč tudi storilci in so tako postali krivi. Takratnega trpljenja prič časa ni mogoče podoživeti, lahko pa se tem trpljenje sočimko v velikem spoštovanju. »Njihove slike so za nas zgodovinske slike, zanje so osebna doživetja.« Sobotka se je zahvalil vsem, ki ohranjajo spomin na ta trpki trenutek za Koroško in koroške Slovence.

Pozdravne besede je ob deželnem glavarju Petru Kaiserju in celovškem županu Christianu Scheiderju spregovorila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch. Nagovor je zaključčla z željo, da »nas ta dan spomina na to, kar se je zgodilo, in opomina, da bi se kaj takega nikoli več ne ponovilo, še bolj odločno zaveže k delu za mir, sožitje in medsebojno sprejemanje ter spoštovanje.«

»S Slovenci bomo opravili« je bil naslov slavnostnega govora Teodorja Domeja, ki je ob pogledu na udeležbo najvišjih predstavnikov države in dežele tega sklenil z naslednjimi besedami: »Spremenil se je simbolni vzorec odnosa uradnih predstavnikov naše dežele in države do naše slovenske narodne skupine v Avstriji. Gotovo vsi čutimo veliko zadoščenje in hvaležnost zaradi tega. Kdaj pa bo postal spomin tudi sestavni del kulturnega spomina širokih slojev koroškega prebivalstva, je še vprašanje in sicer ne samo časa, temveč tudi precej konkretnega napora.«

Odlomke iz pisem pregnanih sta brala Katarina Hartmann in Miha Kristof Kranzelbinder, z izvedbo uglasbenega pesniškega cikla Fabjana Hafnerja »Prazni peroni« pa sta dogodek dopolnila Gabriel Lipuš in Roman Pechmann. Prireditev je povezovala Lara Vouk, ki je tudi prebrala imena še več ko 100 živečih pregnank in pregnancev.

Dobesedno

Verena Gotthardt

Ne vem, kako je, če moraš od enega trenutka na drugega zapustiti svoj dom in domovino. Imam samo lahko majhen občutek, ker sem o tem slišala od ljudi, ki jih poznam in jih spoštujem.

Drage pregnanke, dragi pregnanci, vsaka vaša beseda je oporoka.

Poskrbeti je treba za to, da se ohrani spomin na to temno poglavje dežele Koroške. Viden naj bo v vseh občinah, iz katerih ste bili pregnani. Poglejmo, če se bo medtem v vse občine, od koder ste bili pregnani, vrnil tudi viden spomin. To je eno. Ampak nekaj vas, dragi navzoči, zelo prosim: storite vse, da ostane slovenska beseda živa v vaših družinah na Koroškem. Zaradi jezika ste bili pregnani. Jezik naj bo najpomembnejši živi spomenik.

Iz govora na počastitvi pregnank in pregnancev dežele Koroške, 19. 4. 2022

Škof Jože Marketz

80 let je trajalo, da je avstrijska javnost z najvišjimi predstavniki pred nekaj dnevi v okviru izredno lepe spominske proslave končno dala posluh izseljenim Slovenkam in Slovencem. Dobro je dejalo tudi nam, ki smo dolga desetletja pri raznih proslavah, predvsem pa ob pogrebih pregnancev poslušali Jožeta Partla, Črnkovega očeta z Bistrice nad Pliberkom, kako je še vedno prizadet, ampak spravljen neutrudno ponavljal zgodbe iz življenja in trpljenja naših slovenskih pregnancev po nemških taboriščih. Hvala ti, Jože Partl, za zvesto doslednost, ki si jo kazal in ki nas je končno privedla do tega trenutka. Ni še vse preiskano in povedano, tudi danes bomo še slišali tehtne besede, zgodovinarji bodo še naprej iskali fakte in predvsem razloge, kako je moglo priti do take tragedije, ki je sicer le kamenček v mozaiku premnogih vojnih zločinov nacistične strahovlade, ki pa nazorno pokaže, kakšne zlobe je človek tudi zmožen. In marsikaj bo še treba povedati o drugi postaji križevega pota pregnancev, ko so se vračali in jih domovina, o kateri so v najlepših barvah sanjali v tujini, ni hotela sprejeti nazaj.

Letos so postavili pomemben mejnik v sožitju obeh narodnih skupnosti na Koroškem, ko so najvišji predstavniki dežele Koroške in republike Avstrije boleče poglavje koroške zgodovine zaznali kot krivico za slovenske družine, ki so jih pregnali nacionalsocialisti, in so se opravičili za dele prebivalcev in prebivalk pri tem krivičnem dogajanju. Katoliška Cerkev je to dejanje storila že pred nekaj leti, zato ni nobenega vzroka, da bi bili na to posebej ponosni. Takšno dejanje je pomembno, ker vrača spoštovanje ljudem, ki so bili brez vzroka poniževani, in odpira tudi možnost za nadaljnje raziskovanje, da bi razumeli celotno resnico o pregonu slovensko govorečih ljudi iz njihove koroške domovine.

To dejanje je tudi pomembno, da pospešuje in spodbuja spravo, ki podpira in pomaga uspešno sožitje narodnih skupnosti tudi v prihodnost v iskrenem sosedskem prijateljstvu.

Iz pridige pri maši za pregnanke in pregnance, 23. 4. 2022, v stolnici v Cerovcu

Gregej Krištof

80 let po nasilni deportaciji se smemo vprašati: Je dežela Koroška, je Republika Avstrija storila vse, da nasilje, ki so ga prizadeli nacisti koroškim Slovenkam in koroškim Slovencem, ne bo šlo v pozabo?

Najprej izrekam pohvalo, ker v petih občinah spomeniki že spominjajo na to. V mnogih občinah od Šmohorja, prek Roža pa do Podjune taki spomeniki še manjkajo. Čez tri leta, tri mesece in tri dni bo preteklo 80 let, odkar so se vrnili nasilno pregnani koroški Slovenci in koroške Slovenke domov. V teh dobrih treh letih vendar mora biti mogoče, da bodo vse te občine imele spomenike. Dežela Koroška in Republika Avstrija bi lahko ta predlog podprli. Lepo bi bilo, če bi to uspelo.

Na spominski prireditvi, 23. 4., v Domu glasbe v Celovcu