Jakob Peregrin Paulitsch

Nekoliko pred izbruhom širjenja koronavirusa je bil 2. februarja 2020 v celovški stolnici posvečen v škofa sredi 20. stoletja v Železni Kapli/Bad Eisenkappel rojeni koroški Slovenec Jože Marketz. Že en mesec po posvečenju je bil nenadoma ritem življenja prekinjen, šole in gostinske lokale, kulturne domove in operne hiše so bile zaprte, na nebu skoraj ni bilo več letal, povsod se je razprostirala tišina. Življenje v škofiji in po vsem svetu je ogrožal smrtonosni koronavirus. Epidemiološko situacijo so skušali zajeziti s testiranjem in preventivnimi ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa. Tudi Cerkev se je morala odzvati no novo situacijo in novi krški škof je zato župnijam poslal preventivne smernice, kako se izogniti širjenju koronavirusa v cerkvah. Jože Marketz ni bil prvi koroški Slovenec, ki je postal škof, pred njim so postali škofje še drugi, ki pa razen Jakoba Peregrina Paulitscha kot škofje niso delovali na Koroškem. Novi škof pa je prvi, ki je odgovoren za celo Koroško in tudi za območje župnije sv. Štefana pri Dürnsteinu na Štajerskem.

Jakob Peregrin Paulitsch – sodobnik Marije Terezije

Prvi iz vrst koroških Slovencev, ki je postal škof, je bil Jakob Peregrin Paulitsch, ki se je nepričakovano rodil na Žihpoljah 27. aprila 1757, ko je bila njegova noseča mati na poti iz Glinj v Celovec. Takrat je v avstrijski monarhiji vladala kraljica in nadvojvodinja Marija Terezija. Na kraju poroda so postavili znamenje. V Celovcu je nadarjeni fant obiskoval gimnazijo in nato bogoslovje, v duhovnika je bil posvečen leta 1774. Po prepovedi jezuitskega reda leta 1773 je poučeval na celovški gimnaziji. Leta 1783 je postal župnik in dekan v župniji sv. Petra in Pavla v Celovcu; ta cerkev je postala leta 1787 stolnica krške škofije, ko se je krški škof Franc Ksaverij Salm-Reifferscheidt v času jožefinskih reform moral preseliti iz Krke v Celovec. Nato je od leta 1781 v Celovcu živeča nadvojvodinja Marija Ana, sestra cesarja Jožefa II., Paulitscha imenovala za dvornega župnika pri elizabetinski cerkvi v Celovcu. Ta palača je danes rezidenca krškega škofa in ulica, ki vodi mimo palače, je poimenovana po nadvojvodinji (Mariannengasse). V bolnišnici elizabetink je dvorni župnik Paulitsch leta 1789 nadvojvodinji Mariji Ani podelil zakrament bolniškega maziljenja. Že tri leta pozneje – leta 1792 – je postal kot neplemič stolni kanonik in prav kmalu so ga imeli za najpomembnejšega teologa v krški škofiji. V zgodnjem 19. stoletju – leta 1806 – v času vojn z Napoleonom, je Paulitsch postal direktor teološke ustanove v Celovcu in leto pozneje njen rektor. Leta 1809 ga je škof Salm naredil za generalnega vikarja krške škofije in deset let kasneje za stolnega prošta. Leta 1820 pa je postal član koroškega stanovskega zbora.

Sedisvakanca in imenovanje za škofa

Po smrti krškega škofa in kardinala Franca Ksaverija Salma leta 1822 je Paulitsch v času sedisvakance vodil škofijo, ki pa ni imela odgovornosti za Podjuno in Labotsko dolino, saj je tam delovala Lavantinska škofija. V istem letu je Vatikan sporočil, da je model heliocentričnega sistema sprejel in da model Osončja, kakor ga je imenoval Nikolaj Kopernik, ne zavrača več. Šele 9. februarja 1824 je cesar Franc I. Paulitscha imenoval za krškega škofa. Za škofa ga je posvetil v Salzburgu tamkajšnji nadškof Augustin Gruber. Škof Paulitsch iz Glinj je bil prvi krški škof, ki ni bil plemiškega rodu. Še istega leta – 1824 – je škof Paulitsch v celovški stolnici posvetil Antona Slomška v duhovnika. Paulitsch se je zavzemal za zmanjševanje dolgov krške škofije, ki jih je podedoval od svojega predhodnika. Zaradi precejšnega angažmaja je škof po svoji sedemdesetletnici dobil težave z zdravjem. Jeseni 1826 je hudo zbolel in kar kmalu po obolenju umrl na začetku leta 1827. Pokopan je na celovškem pokopališču v Št. Rupertu. Kot škof je bil izredno socialen, zato je odločil, da po svoji smrti dobijo premoženje reveži in sirote. V Celovcu je po njem imenovana ulica. V istem letu kot Paulitsch je umrl na Dunaju znani glasbenik in komponist Ludwig van Beethoven.

Spiritualno-verski pisatelj

Škof Paulitsch je bil avtor »Molitvenika za bolne in umirajoče« (Gebetbuch für Kranke und Sterbende), ki ga je Lorenz Welwich izdal po njegovi smrti leta 1827. Tam npr. beremo: »Ti, Bog ljubezni in tolažbe! Ti si me ljubil, preden sem te mogel ljubiti, ti si me ljubil, ko sem bil grešnik.« Ta priljubljeni molitvenik je bil leta 1891 preveden. Kot knjiga je izšla pod naslovom »Gospod teci mi pomagat« pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Poznejši lavantinski škof Anton Martin Slomšek je Paulitscha imel za Slovenca, potem ko mu je slednji izrekel veliko veselje nad imenovanjem svojega slovenskega sodeželana Franca Ksaverija Luschina za škofa v Trentu; Paulitsch je dejal: »Prav iz srca me veseli, da so naš gospod Lušin, Slovenec škof postali; Slovence veliko obrajtam.«

Jože Till