Slovenija v Frankfurtu

Na sejmu so bile tudi koroške založbe Mohorjeva, Wieser in Drava, ki so bile še pred petnajstimi leti odgovorne za pribl. 50 odstotkov vseh prevodov slovenskih avtorjev in avtoric v nemški jezik. Za slovenski nastop v Frankfurtu je Mohorjeva izdala prevode del petih avtoric in avtorjev, ki so bili del slovenskega nastopa na sejmu: Egon Pelikan, Evald Flisar, Jana Bauer, Brane Senegačnik in Anja Štefan.

Številke obiskovalcev sejma so impozantne: 4.000 razstavljavcev iz 130 držav, obiskalo ga je 105.000 oseb z oznako strokovna publika ter 110.000 zasebnikov. Obiskovalci so se v prostranih hodnikih in v velikih halah zlasti dobesedno trli.

Vsebinsko so sejem zaznamovale razne krize na svetu, podnebne spremembe, migracije, vojna na Bližnjem vzhodu. Odmevna je bila podelitev Nagrade za mir, ki jo je Nemško knjigotrško društvo podelilo avtorju Salmanu Rushdiju. Katere posledice bo imela umetna inteligenca za knjižno produkcijo, je bila osrednja tema v skoraj vseh sejemskih dvoranah. Hkrati pa so na stojnicah, podijih in v pogovorih razmišljali o tem, kako spodbuditi oz. izboljšati bralne kompetence, saj je vedno več ljudi, ki ne razumejo več besedila, ki so ga prebrali.

Slovenija se je želela pokazati, da je država oz. narod z bogato knjižno kulturo, čeprav govori slovensko le približno 2 milijona ljudi, da so Slovenci in Slovenke narod bralk in bralcev. Geslo slovenskega nastopa »Satovje besed« je opozarjalo, da so knjige pomembne za razvoj duha in raznovrstnost kulturnega in duhovnega ustvarjanja – tako kakor so čebele pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Program je sooblikovalo 75 slovenskih avtoric in avtorjev, med njimi Sabina Zwitter, Maja Haderlap, Cvetka Lipuš in Florjan Lipuš. Za slovenski nastop je bilo prevedenih 100 knjig v nemški jezik in pripravljenih veliko branj, predavanj, razprav, gledaliških uprizoritev, koncertov, razstav na sejmišču in v mestu Frankfurt.

Je bil slovenski nastop v Frankfurtu uspešen? Brez dvoma je bil pomemben za slovensko knjigo. Imena držav, ki so bile častne gostje, se običajno za dlje časa vtisnejo v spomin ne samo nemške knjigotrške in založniške stroke. Upamo lahko, da bo nastop dolgoročno odprl slovenskim avtoricam in avtorjem vrata na (nemški) knjižni trg, a to bo pokazala šele prihodnost.

Zdelo se mi je škoda, da je bil nabor knjig v slovenskem paviljonu omejen na knjige, ki so izšle v zadnjih dveh letih. Tako so bili nemški bralci prikrajšani za marsikateri nemški prevod (Cankar, Prešeren, Pahor, …). Manjkale so knjige, ki bi predstavile Slovenijo kot državo, v kateri »se stikajo trije veliki ekosistemi« in ki leži »na vozlišču štirih evropskih jezikovnih skupin«. Manjkale so mi strokovne knjige, knjige, ki bi tematizirale tudi stranpoti, težave, ločnice v slovenski družbi, manjkali preprosti vodniki, ki bi nemškemu občinstvu predstavil Slovenijo na stotih straneh.

Hanzi Filipič