Govoriti danes o verskem tisku je težko zaradi več razlogov. Prvi razlog je, da kristjani postajamo v današnji družbi, pa naj bo pri nas v Italiji, v Sloveniji ali na Koroškem v Avstriji, dejansko manjšina v manjšini, pa če si to hočemo priznati ali ne. Vse manj duhovnikov imamo in vse manj nas hodi v cerkev, v družbi pa tudi nimamo več takega vpliva, kot smo ga kristjani nekoč imeli.

Drugi razlog je sedanja digitalna revolucija, če smemo tako imenovati globalno, svetovno spreminjaje družbe zaradi svetovnega spleta, ki ga je prinesel internet. Sami si nočemo priznati, kako globoko spreminja našo družbo svetovni splet, pa naj gre za družbena omrežja, kot so Facebook, Twitter, Instagram, osebni in korporativni blogi, spletna središča, s katerimi upravljajo medijske hiše, za spletne trgovine in še in še bi lahko naštevali.

Tiskani mediji smo danes najbolj na udaru, saj se mladi ljudje ne naročajo več na naše časopise in zato smo tudi mi, tako Nedelja kot Novi glas, primorani biti s svojima spletnima mestoma na svetovnem spletu in seveda tudi na družbenih omrežjih.

Če smo včasih še imeli duhovnike, govorim za slovensko narodno skupnost v Italiji, ki so zgledno skrbeli za širjenje verskega tiska, jih danes skorajda nimamo več.

Pri Novem glasu, hvala Bogu, ohranjamo naročnice in naročnike, ki so skoraj vsi pripadniki starejše generacije, tiste, ki je in še vedno jemlje v roke tako časopise kot knjige; mlajše skušamo doseči na svetovnem spletu, kar pa je težko, saj je znano, da se na svetovnem spletu s časopisi, vsaj takimi, kot je naš, ne more služiti, gotovo pa ne preživeti. In smo seveda zato odvisni od javnega financiranja, tako iz Italije kot iz Slovenije. V Italiji je sedaj v vladi tudi Gibanje petih zvezd (5Stelle), stranka, ki se je rodila iz družbenega gibanja na svetovnem spletu, se pravi, da ima ta stranka v svojem DNK-ju prezir, če že ne sovraštvo do tiskane besede. Njene najvišje predstavnike označuje sovraštvo do časnikov in časnikarjev, saj so nas nedavno dobesedno psovali z besedami, ki jih tako v Nedelji kot Novem glasu iz spoštovanja do naročnic in naročnikov ne uporabljamo. Še bolj je pa to sovraštvo prišlo do izraza pri potezah vlade, ko so odločili, da se bo samo še tri leta pomagalo z javnim denarjem katoliškim in drugim časopisom, nakar bodo prepuščeni svobodnemu trgu, kar za nekatere časopise pomeni gotovo smrt. Ker nočem zvoniti po toči, bom zapisal, da sem že vesel, ker v Rimu niso še slabše ukrepali.

Temeljno vprašanje za vse tiskane medije je, kako naprej, ko se zdi, da je vse ali skoraj vse črno. Že stari ljudje pa so vedeli povedati, da v nobeni vojni ne pade bomba na vsako hišo.

Vztrajati moramo! Ostati moramo zvesti vsem naročnicam in naročnikom, ker so med njimi take in taki, ki jim je edino naša tiskana beseda še ostala, je edina slovenska beseda, ki jo berejo v morju večinskega naroda.

Ostati moramo zvesti vsem tistim, ki živijo na robu, ostarelim in bolnim, potrebnim, revnim, predvsem pa vsem tistim, ki v današnjem kričavem svetu svetovnega spleta, televizije in vseh drugih medijev nimajo nobene besede! Prav njim moramo dati besedo, vedno znova ponavljati, kot to počne sveti oče Frančišek, ki nas vedno znova pošilja na periferijo, na obrobje, ki nam vedno znova ponavlja, da so ljudje na obrobju potrebni naše pozornosti!

Pri pisanju moramo ostati zvesti slovenski besedi, svobodoljubju, demokraciji, krščanskemu etosu, ostati torej zvesti evangeliju in iskanju resnice ter Resnice!

Jurij Paljk,
odgovorni urednik Novega glasa