Milan Sima je odraščal v majhni vasi Deščice pri Št. Ilju ob Dravi, kjer je bilo otroštvo tesno povezano z družino, naravo in domačo skupnostjo. Po dvojezičnem otroškem vrtcu v Škofičah je obiskoval ljudsko šolo v Št. Ilju, nato pa nadaljeval šolanje na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Ta odločitev je bila v družini samoumevna, saj je bil slovenski jezik od nekdaj pomembna vrednota. Že zgodaj je tako začutil, da je jezik več kot le sporazumevalno sredstvo.

Družina ostaja središče njegovega življenja tudi danes. Čeprav si je na Dunaju ustvaril nov dom, pravi, da se zares doma počuti šele na Koroškem. Posebno mesto v njegovem srcu imata nečakinji Mija in Zala, zaradi katerih se še pogosteje vrača domov. Prav v teh stikih vidi bogastvo odnosov, ki ga ohranjajo povezanega s koreninami.

Že v šolskih letih se je izkazal kot marljiv in priden učenec. Vedno si je prizadeval za dobre rezultate. Posebej sta ga pritegnila matematika in naravoslovje. Pomemben vpliv nanj je imel učitelj Niko Ottowitz, ki je znal vzbuditi radovednost in navdušenje za razmišljanje. Prav ta zgled, skupaj z vplivom staršev, ki sta oba učitelja, ga je postopoma vodil k odločitvi za učiteljski poklic.

Po maturi ga je pot vodila na Dunaj. Želel je izkusiti življenje v velikem mestu in hkrati ostati dovolj blizu doma. Na dunajski univerzi je študiral matematiko in fiziko. Čeprav je bila matematika zahtevna in včasih težko razumljiva, ga je privlačila prav ta zahtevnost, fizika pa ga je navduševala že od začetka. Študij je potekal tudi v prostorih z bogato znanstveno tradicijo, kjer so delovali veliki umi, kot Erwin Schrödinger ali Jožef Štefan, kar je dodatno krepilo njegovo motivacijo.

Danes kot učitelj doživlja poklic kot dinamičen in raznolik. Noben dan ni enak drugemu, čeprav urnik daje osnovno strukturo. Poleg pouka veliko časa namenja pripravam, popravljanju nalog, komunikaciji z učenci in starši ter različnim projektom. Posebej pomembno mu je, da se zna prilagoditi posameznemu razredu, saj verjame, da je vsak razred svet zase. V šoli vodi tudi »Klimaklub«, kjer z mladimi razmišlja o podnebnih spremembah in išče konkretne poti za bolj odgovorno ravnanje.

Pri svojem delu ga najbolj izpolnjuje občutek, da lahko spremlja mlade na poti odraščanja. Veseli ga, da lahko pomaga, svetuje in hkrati posreduje znanje, ki ga sam z zanimanjem raziskuje. Prav ta stik z mladimi mu daje občutek smisla.

V prostem času je Milan Sima zelo aktiven. Rad se ukvarja s športom, zlasti z dirkalnim kolesarstvom in odbojko na mivki. Pomembni so mu tudi prijatelji, kulturne prireditve in spremljanje nogometa, kjer navija za Bayern München. Poleg tega sodeluje v pobudi Teachers for Future, ki si prizadeva za večjo vlogo izobraževanja pri soočanju s podnebnimi spremembami.

Pomemben del njegovega življenja ostaja slovenski jezik. Čeprav na Dunaju prevladuje nemščina, zavestno ohranja stik s slovenščino. Jezik zanj pomeni domovino in notranjo pripadnost. Zato svoje znanje tudi neguje in se redno udeležuje seminarjev slovenskega jezika v Ljubljani.

Kot koroški Slovenec čuti ponos in odgovornost. Večjezičnost razume kot dar, hkrati pa ga zgodovina narodne skupnosti uči vztrajnosti. Prepričan je, da prav ta izkušnja oblikuje ljudi, ki znajo stati za svojimi vrednotami.

Na vprašanje o prihodnosti odgovarja preprosto: »Jaz sem človek, ki misli iz leta v leto.« Trenutno je zadovoljen s svojim življenjem in hvaležen za pot, po kateri hodi. Najbolj ponosen je prav na to, da lahko živi izpolnjeno življenje in da včasih prispeva tudi k dobremu drugih.

Mladim svetuje, naj sledijo svojim interesom in strastem, a hkrati ne pozabijo skupnosti. Pomembno se mu zdi, da vsak posameznik prispeva svoj delež k boljši družbi.

Laura Praster