Vsak dan nosi nekaj barve na platno. Riše slike dneva. Tega dnevnika ne beremo, ampak gledamo. Gustav Januš je 85. Včasih je beseda, največkrat jo nariše z barvo na platno. Kar je nastalo v zadnjem času, je na ogled v Galeriji Walker v Svetni vasi. Na odprtju razstave v gradu ga je predstavila Zdenka Hafner-Čelan. Gradivo za predstavitev je imela položeno na najnovejšo knjigo Januševih slik, dopolnjeno izdajo »Tagesbilder/Dnevne slike« z novim besedilom Thomasa Zaunschirma.

Pa najprej le zapišimo samo verz iz pesniške zbirke Gustava Januša »V barve spremenjena beseda«. Tam najdemo tudi verz: »Zmečkane slike otroštva, / zbrane v zbirki časa, / silijo v sedanjost.« Mnogo te sedanjosti je na ogled v galeriji Walker v gradu v Svetni vasi. Zelo poglajeno je Januševo delo predstavila Zdenka Hafner-Čelan. Nekje sredi predstavitve osebnosti in slik Gustava Januša je povedala tole: »Januševa dela so brez naslova, podpis in datum nastanka sta zlezla na hrbtno stran slike, kot bi hotel sliki odvzeti časovno razsežnost in tako opozoriti na časovno univerzalnost. Vmesje – vmesni kraj v vmesnem času.«

Svoj govor je začela s spominom. »Prvi sliki, ki sta viseli pri meni v dnevni sobi, sta bili sliki Gustava Januša. Starejša hči Tasja je tako še kot malčica rasla z Gustavovim delom, in ko je ležala na mizici obsežna monografija Thomasa Zaunschirma o Gustavu in njegovem delu, je nanjo pokazala in rekla »Gustav Januš«. To je bilo sredi 90-ih let.« Nadaljevala je: »Čeprav je Gustav Januš tudi pesnik, on ne piše, vsaj nismo o tem nič slišali, on riše svoj dnevnik, ki bi bil lahko tudi moj ali tvoj. Vrzimo pogled na slike s te razstave. Po eni strani nam predoča svetlost in barve, po drugi pa tudi temo in mrak noči in duše. Toda toplina in žareče barve okoli temnine preženejo vse zastrašujoče.

Zaman bomo iskali ravne linije. Robovi mnogih površin se ne ujemajo, so zamaknjeni in se ne vklapljajo v logične danosti. Morda hoče slikar s tem iztirjenjem opozoriti na iztirjenost sedanjosti? Ali pa prikazuje on, ki živi ob vznožju Karavank, le različne kameninske sklade?

V oblikah na novejših slikah ne prepoznamo več toliko ostrih gorskih grebenov. Lahko bi pomislili, da so kopasti griči odraz umetnikovega bolj milega razpoloženja, a prav kmalu postane naša zmota očitna: njegove skulpture so nazobčane in nam napadalno kažejo zobe. Ta kontradiktornost nas bega, ko poskušamo interpretirati njegova dela.

S svojimi slikami dneva nam dovoli, da vržemo pogled skozi okno, kot npr. v pesmi Časopis: »Če hočeš / kaj izvedeti / o soncu, o travi, / o cvetočem drevesu, / moraš priti v mojo vas / in pogledati / skoz okno in / ne v časopis«. Slikarstvo in pisana beseda prikazujeta različne vidike našega sveta. V pesmih se pojavljajo slike dneva pa tudi barve dneva, in slike dneva so odraz trenutka, ki ga posreduje jezik umetnosti, kajti – kot je zapisano v pesmi IZGUBIL sem obraz – njegove oči »Iščejo jezik, ki bi / posredoval slike sedanjega časa«. V sliki in pesmi govori Gustav Januš dva jezika, saj mora posegati po različnih izraznih sredstvih.

Njegove slike dneva odražajo njegovo življenje ob meji med državama, med umetnostima, med jezikoma, med dnevom in nočjo. In tako pridemo do naslova te razstave. Slika. Vmesje.

Nobena slika dneva ne shaja brez temnih ploskev. »Kako to zgoščeno temo / tam prekoračiti?« se sprašuje Januš. Med barvne ploskve se spet vriva stilizirana pisava kot simbol govora in jezika. Njegov čopič je tudi pisalo, toda ta pisava se nam izmika in je ne moremo ne prebrati ne razumeti. Pogled skozi okno in pisava v časopisu, ki v pesmi Časopis predstavljata še dva ločena svetova, zdaj sovpadeta in se združita.

V dnevnih slikah / širimo obrise« pravi Gustav Januš v istoimenski pesmi. Tipa in išče meje slike, osvaja obzorje in ga prekorači spet in spet. Toda z vsako razširitvijo in prekoračitvijo po malem osvaja tudi svet. In se znajde spet na izhodišču, ki pa nikakor ni tudi konec poti. Korak v desno ali v levo bo spremenil slikarjev pogled in slike. Tako spremenljive kot dan so spremenljive tudi Januševe slike dneva, spremenljive in prepoznavne, saj je Gustav našel sebi svojstven jezik.

Tasja je že odrasla in ima v svojem stanovanju tudi že Gustavova dela, predvčerajšnjim sva bili na celovški železniški postaji, kjer visi nekaj umetniških del, in spet je prepoznala: Poglej, Gustav Januš!«

Gustav Januš je star 85 let. Njegove slike so sveže kot nekdaj, prepoznavne kot nekdaj, pestre kot povečave iz kril metuljev in vendar vedno znova v njih odmeva tudi njegova poezija, ki jo je objavljal v obeh deželnih jezikih. Njegove slike pa znajo več: v njih lahko kdorkoli kjerkoli na svetu to poezijo bere v svojem jeziku.