Hladni ogenj je bil na začetku in konca tihožitij tudi ne bo sedaj, ko je Janko Ferk zbral svoje najboljše pesmi v eni sami knjigi in tako ponuja lep pregled svoje poezije. Te se berejo, kot bi bile zapisane na zid zemlje. Vsaka objavljena pesem skriva v sebi močno sliko, ki se lahko nadaljuje kot film.

Pesniška zbirka »Konec tihožitij. Zbrane pesmi, balade in cikli 1975–2018)«: to je Janko Ferk – tako kot misli, kakor dvomi in včasih je tu občutek, da je pesem naslikal v olju in čaka, da se olje posuši. Da, tako je pri branju njegovih pesmi: prebrana beseda se mora posušiti, nato dobi dokončni lesk barve. Pa če se dotakne bralke ali bralca, še preden se posuši, kljub temu zapusti svojo barvno sled.

Zakaj ta omemba o oljnatih barvah in metafora o slikanju? Zapisati je treba, da je Janko Ferk pravzaprav slikar. Največkrat z besedami, redkeje pa dejansko seže po platnu, barvah in čopiču. Ko je naposled napočil čas, da je napisal knjigo o Francu Kafki, je ob besedilu poskrbel tudi za naslovnico. Svojega literarnega svetnika je naslikal v olju. Poseben stil s posebno kombinacijo barv za obraz.

Pa se vrnimo k izbranim poezijam Janka Ferka. Knjiga je literarni spomenik ob njegovi 60-letnici, ki jo je praznoval leta 2018. Knjiga ni izšla na Koroškem, temveč v Mariboru leta 2019. Izdala jo je Mariborska literarna družba v Sloveniji in opozarja na Ferkovo zasidranost v vseslovenskem literarnem prostoru.

V spremni besedi k pesmim je zapisal Marjan Pungartnik naslednje: »Janko Ferk je nagovoril bralstvo s prvencem »hladni ogenj/kühles feuer« že leta 1978, ko mu je bilo dvajset let. Zbirka je napovedala, da ne bo ostalo samo pri liriki in tudi ne le pri slovenščini. Dejstvo je, da se je vsaj pri pesništvu napotil na več strani hkrati in je eden izmed tistih avtorjev, ki navkljub tarnanju o skurnih časih izrablja vse močnosti tako v avstrijskem (nemškem) jeziku kakor tudi v jezikih Furlanije/Italije, Slovenije, Hrvaške in drugod, govori o avtorju posebne širine.« Marjan Pungartnik ugotavlja, da v Ferkovi poeziji biva tišina, da spominja na Chagallove vitraže in da zveni kot medeninasti zvonček s kakšnega samotnega domovanja. »A ne kliče k jedi, ampak da se vrnejo tisti, ki so odšli.«

Janko Ferk v svoji pesmi zelo varčuje z besedami. Včasih mu morajo priskočiti na pomoč tudi barve. Mnogo barv. »Moje življenje diha barvne delčke,« pravi v enem izmed objavljenih ciklov pesmi. In na koncu tega cikla, v katerem z barvami opisuje različne odtenke svojih čustev, je tudi verz: »dokler vsak večer barve ne zaspijo«. V vsej zbirki pesmi, ki so nastale v zadnjih 40 letih, se čuti Ferkova predanost literarnemu ustvarjanju, ki je središče njegovega življenja ob poklicu sodnika. Tudi predavatelj na univerzi je, vendar je zanj »pisanje/ njegova trdna odločitev/njegova najbolj skrivna zaobljuba«.

Janko Ferk: Konec tihožitij. Zbrane pesmi, balade in cikli. 1975–2018. Izdala Mariborska literarna družba. Marbor 2018.

Vincenc Gotthardt