Slikanje ga spremlja že iz ranih let. Piše tudi pesmi. Kot avtorju in igralcu mu je blizu gledališče. V domačem kraju Sele je aktiven na raznih področjih, po poklicu pa je veroučitelj. Vse to in še več je Martin Dovjak, ki je pred kratkim praznoval svoj 50. rojstni dan.

Za poklic veroučitelja se sprva ni odločil zavestno. »Zaključil sem teologijo in filozofijo, med študijem sem delal kot snemalni asistent pri ARTIS-u, pozneje sem bil tajnik pri Katoliški mladini. Kar kmalu sem spoznal, da vse to zame nima zadovoljive prihodnosti in sem opazil, da do poučevanja verouka ni alternative. Zaključil sem študij teologije in nastopil svojo prvo službo na Zvezni gimnaziji St. Martin v Beljaku. Že leto navrh sem bil dodatno nastavljen na srednji šoli v Borovljah, kjer sem še danes.« Najpomembneje se mu zdi, da je ravno pri verouku mogoče »poleg posredovanja versko-etične vsebine mladostnike spremljati vsaj del njihovega življenja. Odnos med veroučiteljem in dijakom je drugačen kot pri ostalih predmetih. Najprej izvemo za težave posameznih dijakov, ker se nam sami zaupajo in jim seveda stojimo ob strani, jih podpiramo in jim pomagamo, kolikor je to mogoče.«
Na otroštvo in mladost ima Martin Dovjak zelo lepe spomine. »Oče in mati sta nas z mojimi tremi sestrami in bratom vzgajala ne samo po verskih načelih, temveč sta nam omogočala tudi izobrazbo. Med drugim s tem, da sta si prištedila denar za domove dobesedno od ust. Otroštvo je zame povezano z izredno lepimi spomini, z občutkom nebogljenosti in družinske topline.«
Martina Dovjaka bi lahko opisali kot vsestranskega umetniškega ustvarjalca. »Preden sem znal pisati, še preden sem šel v šolo, sem navdušeno slikal vsakodnevne predmete in situacije. Pozneje pa je postalo slikanje najprej prikaz realnega tehničnega sveta, kasneje pa se je spremenilo v iskanje lepote. In to me spremlja še danes v sodobnih umetniških delih.« Pisanja poezije se je lotil dosti kasneje. »Pravzaprav leta 2013, to je tisto leto, ko sem imel večjo zdravstveno krizo. Nagib oz. želja po pisanju pesmi je prišla nepričakovano iz moje notranjosti, hotel sem pisati karkoli, samo da pišem. Proces nastajanja pesmi je ravno obraten kot nastajanje slik. Pri slikah se delo šele polagoma razvije v višek in če zadenem pravilen trenutek za zaključek, je delo dejansko tudi končano. Pri pesmi pa je odločilen prvi moment, začnem z viškom, s celoto, ki jo pozneje samo še popravljam.« Ne piše pa samo pesmi, ampak tudi gledališke igre. Najprej ima osnovno idejo poteka dogajanja, začne s prvimi scenami, dodaja, popravlja, upošteva pravila dramskega pisanja ... Pisanje dramskih del je »zelo dolgotrajen proces, čeprav je besedilo Ljubezen v omari nastalo v komaj dveh nočeh.« Umetniško ustvarjanje Martinu Dovjaku pomeni izražanje tega, kar ga razburja, kar živi. Potreba po ustvarjanju nasploh, hkrati pa zlasti v slikanju, pomeni zanj »iskanje po lepoti za resnico, ki je na srečo še nisem mogel najti.« Seveda nas ob tem zanima: »Na srečo?« In Martin Dovjak odgovarja: »Ja, v tem trenutku, ko jo bom našel, bom nehal slikati, ker slikanje ne bo imelo zame nobenega pomena več.«
Martin Dovjak je navdušen gledališčnik, ko je bil star 14 let, je prvič stal na odru pod režijo Francija Končana, »poprej pa že v majhni vlogi še pri našem domačem duhovniku Ivanu Matku. Ta skupina pod režijo Francija Končana in z mentorico Milko Olip je naredila ´dolgoletno gledališko šolo´. Franci Končan je dobro znal izbirati besedila, ki so bila iz leta v leto zmeraj zahtevnejša. In to pot je v zadnjih letih nadaljeval Niko Kranjc.« Konec leta 2020 žal prvič po 35-ih letih v Selah na štefanovo niso imeli predstave, a Martin Dovjak je optimističen, da bodo letos spet lahko razveselili gledalce, morda s kakšno komedijo, te gledališki skupini KPD Planina Sele še posebej »ležijo«.

Ko Martina Dovjaka vprašamo, zakaj je življenje lepo, brez težav najde odgovor: »Zato, ker je lep in neskončen dar Božji!«

Mateja Rihter