Slavistika na Univerzi v Celovcu je zapustila svoje močne sledi v znanstvenih ustanovah alpsko-jadranskega prostora, prav tako v pomembnih slavističnih ustanovah sveta. Povezovalka slovesnosti ob 50-letnici njenega obstoja Tatjana Vučajnk je povzela: »Slavistika na Univerzi v Celovcu je pol stoletja sooblikovala in sorazvijala znanstveno življenje univerze in bila most, ki je zmogel trajne povezave do drugih znanstvenih institucij. Praznujemo zgodbo ljudi, ki so slavistiko soustvarjali in imajo veljavo v svetu slavistike. Praznujemo častitljivo gospo, ki je oblikovala alpsko-jadranski prostor.«

Mnogi so se na prireditvi strinjali z izjavo vicerektorja Petra Schlögla, ki je najprej ostril pogled za to, kaj je slavistika v Celovcu. Slavistični inštitut duha večjezičnost ne le oznanja, temveč ga živi, je graditelj mostov med ljudmi različnih kultur in jezikov. Inštitut sodeluje s sosednjimi državami in spodbuja respekt in radovednost med sosedi. Vse skupaj pa je strnil takole: »Slavistični inštitut je predvsem tudi drža.« Ta oznaka je bila zbranim všeč. Na to se je odzvala tudi predstojnica inštituta Christina Beretta. Da, je potrdila, »slavistika je drža«. Poudarila je, da je slavistika na Koroškem dobro povezana in je na dobri poti najti boljši stik do slovenske narodne skupnosti. Omenila je delovno mesto na slavistiki, ki jo je pred kratkim prevzela Nadja Kramer in te stike še poglablja. Na prireditvi Nadja Kramer ni spregovorila, je pa zato s sestro Tanjo zapela. Pesem »Čej so tiste stezice« je že smela biti na sporedu. Sledov je slavistični inštitut zapustil dovolj. Nekateri so postali nevidni, kajti prišlo je tudi do črtanja študijev. »Niso bili vedno samo uspehi, ampak tudi izzivi,« je rekla Ulrike Krieg-Holz, predsednica senata, in se zahvalila za vztrajnost in strastno skrb, da ostaja inštitut poln življenja in ima dobro ime doma in po svetu.

Pa še enkrat prikličimo v spomin besede, ki jih je povedala vodja inštituta Christina Beretta. Poudarila, da je inštitut prav v teh letih v centru napetosti. Gre za jezikovne svetove, gre pa tudi za geografske napetosti, kot je ruski napad na Ukrajino. Včasih se inštitut znajde med napetostmi tudi doma. Omenila je odnos dežele do narodne skupnosti skozi čas obstoja inštituta v preteklih letih. Izgovorila je tudi stavek: »Člen 7 čaka tudi še po 70 letih na celostno izpolnitev zajamčenih pravic.« Ob tem je poudarila, da je dobrodejno, da se na inštitutu lahko ukvarjajo tudi s poezijo. Naloga slavistike pa je, tako je rekla: »Odgovornost in priložnost graditi med jezikovnimi skupinami mostove.« Pri tem se je dobro zavedala, da je metafora o gradnji mostov precej zlorabljena, vendar slavistika dela prav to. Citirala je tudi enega od študentov na slavistiki, ki jo je opisal takole: »Dan na slavistiki je kot Erasmus v živo, samo brez kovčkov.«

Čas za glasbo. Lena Kolter je menjavala med jeziki in narečji in vse to spremljala z violino. Brala je iz knjige »verschlaufte zeit ali s časom se tudi čas obrne«. Aplavz ji je dal prav: zbrani so jo razumeli, ko se je sprehajala med izgubo, spominom, domovino, strpnostjo, centrom in periferijo.

S svojim slavnostnim govorom je zbrane očaral Giorgio Ziffer z Univerze v Vidmu. Govoril je o pustolovščini v slavistiki. Najprej presenečenja. Neverjetno je bilo, da se bo komunistični blok zrušil, prav tako da bodo mnoge slovanske države vstopile v Evropsko unijo, da bo vojna v Ukrajini, ki ima posledice za slavistiko, ker tako so jim začasno nekatera vrata zaprta. In še eno presenečenje je omenil: slavistični kongres v neslovanski državi v Franciji v Parizu. 800 slavistov je bilo zbranih. Pa tudi znanstvena presenečenja so. »Kot študent slavistike misliš, da je že vse rečeno o jezikih, ampak čim dlje študiraš, ugotoviš, da se z novimi vprašanji že znana besedila lahko drugače bere.« Rekel je, biti moraš pripravljen, da se kje najdejo še starejši rokopisi, ki jih poznamo. Nekatere je omenil, in teh ni malo.

Na koncu je profesor Heinrich Pfandl z zbranimi pel ukrajinske in makedonske narodne pesmi.

Vincenc Gotthardt