Nič ne pomaga. –Tudi če je nekdo pesnik in slikar in povrhu »še edini genij, ki ga poznam«, kot se je izrazil pisatelj Peter Handke, tudi takim ljudem ne pomaga prav nobena ustvarjalnost, ki bi preprečevala jubileje. Gustav Januš praznuje te dni svojo 80-letnico. Kljub temu pa nastajajo pod njegovo roko nove stvaritve. Tu kakšen nov verz in še več novih slik. V Galeriji Šikoronja v Rožeku je Gustav Januš praznoval svojo 80-letnico z odprtjem razstave. V njegovem ateljeju na Breznici pri Št. Jakobu pa se je našlo tudi nekaj njegovih zgodnjih slik. Precej teh zgodnjih slik krasi domove po Koroškem, v Avstriji in po svetu. Nekaj teh Januševih slik sta zbrala Janko Zerzer in Franc Kattnig, jim dodala izbrane zgodnje Januševe pesmi in jih izdala v knjigi z naslovom »Brez kategorij«. Tudi to bo v naslednjih dneh eden od poklonov tihemu koroškemu »geniju« besede in slike.

Marija Šikoronja je v svoji galeriji v Rožeku govorila o posebnem trenutku. Gustav Januš namreč spet razstavlja v njeni galeriji. Tokratna razstava je štirinajsta in je posvečena 80-letnici ustvarjalca, ki pogosto niha med besedo in sliko, vendar se v zadnjem času vedno bolj odloča za sliko. In tako se sklepa krog do njegove mladosti, ko je na začetku umetniške poti najprej bila slika in šele potem beseda. Odprtje razstave Januševih slik pa je bil najlepši dokaz za to, da Gustav Januš ni imel prav, ko je izjavil: »Včasih mislim, da pesniki pišejo za pesnike, slikarji slikajo za slikarje ...«

In še pred odprtjem razstave je velik nočni metulj neštetih pastelnih barv na zidu ob vhodu galerije nekaterim obiskovalcem vzdramil fantazijo: »Če se Januš pod metulja na zid še podpiše, je to umetnina,« je izjavil Horst Ogris in marsikdo je to za njim ponavljal, v sliki metulja pa je zaživel spomin na Januševo pesem o metulju.

Na vprašanje, kakšna je razlika med besedo in sliko, Januš odgovori, da gre tu za emocionalno razliko, ki je odvisna od razpoloženja. »Sliko vidiš, jo ovrednotiš in te nagovori v trenutku. Če pa bereš pesem, je potrebno mnogo napora. Slika ostaja v spominu, besede se izgubijo. Slika te spremlja in te zasleduje. Če znajo besede ustvariti sliko, potem tudi te dalj časa ostanejo v spominu.« Pri pisanju se Januš v svojih verzih vedno znova samo čudi, »kaj je mogoče z jezikom vse doseči«, pri slikanju pa »gre za to, da dobijo vse oblike dovolj nežnosti in so barve vse poglajene«. Če Januš tako pripoveduje o slikanju, se zdi slikanje najenostavnejše opravilo na svetu. »Vse je že tu, moramo samo spraviti na platno ali zapisati. Na Koroškem so slike v prokrajini. Izluščiti jih je treba.«

»Če se Januš pod metulja na zid še podpiše, je to umetnina,« je izjavil Horst Ogris in marsikdo je to za njim ponavljal, v sliki metulja pa je zaživel spomin na Januševo pesem o metulju.

Kdor si ogleda Januševo najnovejšo razstavo v Galeriji Šikoronja, ima občutek, da vse nastaja tako zlahka. Pa je dolgo trajalo, da je Januš prišel do svojega slikarskega rokopisa. Prvič je ta svoj umetniški odtis predstavil leta 1987 v Galeriji Šikoronja. Od takrat pa »z isto strastjo slikam, kot kadilci kadijo, le da imajo oni svoj depo v pljučih.« Januš nekaj iz svojega depoja v ateljeju na Breznici, kjer živi, prikazuje v svoji najnovejši razstavi pod naslovom »Slike dneva/Čez rob«.

Slikarjeva dela je predstavila Zdenka Hafner-Čelan. Uvodoma je opozorila na spremembo v ustvarjalnem življenju Gustava Januša. Ko je praznoval svojo 70-letnico je bila v ospredju beseda, saj je tedaj Mohorjeva izdala njegove zbrane pesmi, njegova 80-letnica pa je izrazito v znamenju slikarstva. V zadnjih letih se je njegovo umetniško ustavarjanje usmerilo bolj v slikarstvo kot v poezijo. Januševe slike je Zdenka Hafner-Čelan imenovala »blog v slikah« ali »blog s slikami«. Poudarila je Januševo modernost, saj je v pogovoru z Darko Zvonar Predan obrazložil, kako je pravzaprav z natančno znanostjo in neukrotljivo ustvarjalnostjo: »Danes je moderen MINT, torej matematika, internet, naravoslovje in tehnika. To naj bi se učili v šolah, sam pa sem to počel že veliko prej. Seveda pa sem rekel tudi, da je vonj po rožah protiutež mintu.«

Gustav Januš gre v svojih slikah čez rob. »Gorski grebeni so tu, premagani, ostri robovi ne silijo kvišku, grebeni so padli. Ker so se grebeni prekucnili, ostaja svobodni pogled. Dostikrat v njegovih slikah tudi ni več teže. V tej breztežnosti lebdijo oblike na slikah in premagujejo resničnost. Toda včasih, kot bi se ustrašil te drznosti, Gustav Januš zasidra barvne ploskve ob rob slike, da se ne bi izgubil v breztežnosti.« Spregovorila je tudi o barvah Januševih slik. »Barvni elementi nimajo neke definirane oblike. Vabijo nas, naj se v njih osredotočimo, potopimo. Med njimi je mrgolenje življenja, ki se kaže v finih potezah čopiča ali lopatice. Pri črnih ploskvah je Thomas Zaunschirm domneval, da gre za skale, ki se kotalijo po bregu navzdol, Januš pa se neprenehoma trudi, da bi jih vrnil na vrh, odkoder se kot plaz spet zvalijo v dolino. Toda črnih ploskev je manj, izrinile so jih tople barve. In med njimi spet črte, kaligrafija diha.« Pri Janušu zgleda vse tako lahko. Kot da se mu nič ne bi bilo treba truditi. Kot bi vse iz rokava stresel. Zdenka Hafner-Čelan je na koncu predstavitve zbranim povedala, kaj je izjavil nek znani slovenski umetnik: »Rad bi znal tako slikati kot Gustav Januš.« Gustav Januš, pred oknom v kotu med dvema slikama, se je samo nasmejal. V mislih je gotovo imel svojo lopatico, barve in prazno platno. Ko je slika končana, namesto naslova napiše na zadnji strani platna datum in se podpiše.

Ogled Januševih slik so dopolnili še zvoki glasbe. Sestri Mira in Sara Gregorič sta namreč zaigrali na kitaro in violino skladbe Janeza Gregoriča. Te melodije so bile čestitka slikarju Janušu s prošnjo, da naj včasih namesto barvam da prednost besedam. V ateljeju s prijetnim vonjem po oljnih barvah je za prostorno mizo med samimi slikami gotovo še nekaj prostora za nove verze.

Vincenc Gotthardt