Začasno zaukazano omejevanje stikov je za socialna bitja moteče, obremenjujoče. Dokler prevladuje uvid, da je zaradi zajezitve širjenja koronavirusa potrebno večati telesno razdaljo, se prilagajamo in šegavo navajamo na nenavadne poze pozdravljanja. Ko mine letni čas in še drugi in tretji, omejitvam pa ni ne konca ne kraja, se nam pošteno zamajejo socialne navade, se začenjamo krhati, zaustavljamo razvoje, se vse manj oplajamo. Če maratoncu nekje pred ciljem sporočiš, da je pretekel šele slabo polovico proge, ti bo nejeverno izbočil oči.

Nebogljeno se soočamo z novim koronavirusom, ki povzroča bolezen covid-19. Skoraj pozabljamo, da je neznano število različnih virusov vseskozi okrog nas in v nas in bi, evolucijsko gledano, celo niti ne obstajali brez njih. Smo del narave in zato sprejemljivi za nenehno preobrazbo v njej. Ne čudim se, da se torej neki naravni člen vmešava v človekovo nehanje in dejanje, povzroča odzive in že so prizemljena letala in že so zaprte šole in že so zaprte vse dobre gostilne, odri, galerije ... Na eni strani se človeštvo boji, da se bo preveč namnožilo in si bodo deli družbe nemara v napoto, ko pa poseže vmes virus, tej naši razraščenosti nekoliko skrajša krila, pa se bunimo.

Navadili smo se, ko se na cesti zaradi zapreke ali nesreče zaustavi promet, da uredimo obvoznico ali počakamo v koloni. Tisoč nesreč, tisoč krajevnih zaustavitev, ne pa rdeča luč na vseh cestah in za vse in vsakogar v deželi. Zanimiva izkušnja v tej pandemiji nas tudi uči, da se nekatere skupine znajo uveljaviti in si prižgati zeleno luč, kot na primer poklicni športniki. Poklicni kulturniki se bodo morali takega uveljavljanja šele naučiti, ljubiteljski ustvarjalci pa smo izzvani, v času družbene krize še bolj skrbeti za svoje rastlinjake ustvarjalnosti. Ta ali drug razmislek v zatišju zna celo pričarati nove oblike kulturnega udejstvovanja.

Kot avtor in založnik imam srečo, ker knjigo lahko napišem ali uredim in izdam skoraj brez fizičnih stikov. Le pri vzpostavitvi stikov z bralkami in bralci se pošteno zatika. Bomo v prihodnje imeli predstavitve knjižnih novosti odslej na prostem, po spletu ali celo drugače namesto na knjižnih sejmih v zaprtih prostorih? Med pandemijo sem uredil založniško spletno trgovino, kot tudi mnogi drugi. Namesto vabil na tiskovno konferenco sem raje razposlal recenzijske izvode medijem. Sem vedrih misli in pragmatičen – pravijo, da je smrtnost pri covidu-19 nekje pri enem odstotku. Tak podatek me ne vznemirja preveč, saj je mnogo bolezni mnogo bolj nevarnih.

Rad razmišljam, kako sebi in drugim prijetno popestriti bivanje. Imam srečo, da nisem tip svetovnega popotnika in me razveseli gozdiček, ko na manjši poseki nasadim drevo, ali kaj postorim pri hiši in na vrtu, napišem pesem, izoblikujem lesen objekt, nažagam iz hlodovine deske, trame, letvice, ko ob času oberem sadeže, ko vseskozi občudujem rastline in živali, ko občasno kaj naslikam, uredim knjigo, pripravim datoteke za tisk, se z avtoricami in avtorji poveselim izida knjige, ko skušam opozoriti javnost na založniške novosti, oddam naročeno knjigo na pošto, ko knjige dostavim v knjigarne ali k distributerju – hočem povedati, mnogo takih dejavnosti imam skozi dni, da se med pandemijo še kar zamotim.

Druženje boleče manjka in si ga moramo, kot družba, kaj kmalu spet omogočiti, nujno, sicer nam grozi kaj hujšega. Z optimistično naravnanostjo upam, da bom doživel čas, ko bo te pandemije konec. Mnogim je ugasnila življenje. Koga bo še pobrala – bomo videli, je rekel slepi – še ščepec črnega humorja za neustrašeno soočenje s krizo.

Nič, naučiti se moramo živeti z novim koronavirusom. Predlagam, da namesto orožja nabavimo pripomočke za intenzivno oskrbo huje obolelih, namestimo mnogo več zdravstvenih delavk in delavcev, jim damo pravično plačilo ... Prepričan sem, da ima še vsak nekaj soli na zalogi in bomo skupno postali pametnejši pri premagovanju pandemije.

Franc Merkač