Lisa Wiegele je odraščala v okolju, kjer so bili smučarski skoki del vsakdana in kjer so se jeziki, poti in izkušnje prepletali skoraj samoumevno, saj je hčerka znanega skakalca Franza Wiegeleja ml. in vnukinja Franza Wiegeleja st., so-ustanovitelja Športnega društva Zahomc. Šport v njeni družini nikoli ni bil le prostočasna dejavnost, temveč del družinske identitete. Skakalnica v Zahomcu je še vedno prostor srečevanj, dela in skupnosti – in prav v tem okolju je Lisa Wiegele že zelo zgodaj spoznala, kaj pomenita vztrajnost in pripadnost. Sama se danes opisuje kot odprto, življenjsko veselo in glasno osebo, ki zna stati na lastnih nogah, tudi kadar pot ni preprosta.

Ko se ozira nazaj na otroštvo, to stori z veliko hvaležnostjo. Spominja se varnega doma, staršev, ki so jo vedno podpirali, in brata ter sestre, s katerima je preživela brezskrbne, igrive dni. Starejši brat David je bil prav tako aktiven smučarski skakalec, mlajša sestra Hannah pa se s skoki ukvarja še danes. Okolica, v kateri je odraščala – z velikim vrtom, sosedovimi otroki in odprtim prostorom za igro – ji je omogočila svobodo in občutek, da je svet večji, kot se zdi na prvi pogled. Večjezičnost v družini zanjo ni bila nekaj posebnega, temveč povsem normalen del vsakdana, tudi če se sama jezikov nikoli ni zares naučila.

Odraščanje v družini, tesno povezana s smučarskimi skoki, je bilo zanjo večinoma povsem naravno. Le občasno se ji je kot otrok zdelo naporno, da je morala trenirati tudi takrat, ko se ji ni dalo. Danes na to gleda drugače. Šport ji je dal neprecenljive izkušnje, spomine in odprt pogled na svet. Že zelo mlada je spoznala druge države, kulture in kraje, ki jih sicer ne bi obiskala. Smučarski skoki so ji prinesli tudi prijateljstva, ki so ostala do danes, deloma tudi zunaj meja Avstrije.

Poseben pečat so v njej pustila leta v mladinski skupini, kjer dekleta niso samo skupaj trenirala, temveč tudi ustvarile močne vezi. Še danes se srečujejo vsako leto in obujajo spomine na čas, ko so si delile vsakdanje napore, smeh in sanje. Čeprav njeni športni dosežki niso bili v ospredju, je nanje ponosna – predvsem zato, ker ni obiskovala smučarske gimnazije v Stamsu, temveč je trenirala doma. Od sebe je zahtevala veliko samodiscipline in notranje motivacije, lastnosti, ki ji koristijo še danes.

V sezoni 2014/2015 je začutila, da njen notranji ogenj za smučarske skoke ugaša. Ni več čutila veselja in ni bila več pripravljena žrtvovati vsega za šport. Ker tudi rezultati niso napredovali, se je odločila zaključiti to poglavje svojega življenja. Odločitev ni bila lahka, a je bila iskrena.

Konec enega življenjskega poglavja je hkrati pomenil začetek razmisleka o novem poklicnem cilju. Že od osnovne šole si je želela postati policistka. Poklic jo je pritegnil zaradi raznolikosti, dela na terenu in možnosti, da je aktivna. Morda je prav zaradi številnih potovanj v športnih letih začutila željo po novem okolju. Dunaj jo je očaral, zato se je odločila, da prav tam opravi izobraževanje za policistko. Začetek ni bil povsem enostaven, predvsem zaradi oddaljenosti od družine, a hitro je našla prijatelje in občutek doma. Danes Dunaj dojema kot svoj prostor, čeprav družino zdaj pogreša bolj kot na začetku.

Moč ji dajejo čas zase, šport, prijatelji in – kot pravi z nasmehom – tudi dovolj spanja. Ponosna je na to, da je v življenju že prehodila več poti, pogosto sama in daleč od doma, ter vsakič znova našla ravnotežje. Njeni cilji niso usmerjeni k velikim besedam, temveč k notranjemu zadovoljstvu in vsakdanjemu veselju.