Moja pot z Bogom se je začela že doma, s starimi starši, starši – moja mati se je pred skoraj letom dni vrnila k Njemu, ampak vesel sem, da je danes lahko tukaj moj skoraj 93-letni oče z mojima sestrama. Kasneje sem našel različne poti in dostope do svojega Boga v izobraževalnih ustanovah na Plešivcu, v Salzburgu, v Ljubljani, na Dunaju, tudi v Ekvadorju, Rimu in Jeruzalemu, v farah in cerkvenih službah, vsepovsod sem srečal prijatelje in prijateljice, spremljevalce in spremljevalke, zglede v veri, iščoče in takšne, ki niso mogli čutiti njegove bližine. Nazadnje pri Caritas, kjer sem smel narediti posebne izkušnje z revščino, stisko in izključevanjem iz družbe in skupaj s sijajnimi sodelavci in sodelavkami iskal in našel Boga, ki je ljubezen. In sicer v dejavnem prizadevanju čisto blizu pri ljudeh v zelo različnih situacijah, a tudi pri skupni molitvi.

Vsi so zaznamovali mojo osebnost in mojo vero, kar se bo zdaj stekalo v Cerkev v tej posebni službi kot škof krške škofije. V zadnjih tednih sem veliko premišljeval o Cerkvi, vedno sem bil do nje skeptičen in dokaj kritičen. Pomembnejša kot posoda je bila zame vedno vsebina z veličastnim oznanilom, da Bog deluje v ljubezni med nami ljudmi, da se njegov Duh izraža v spoštovanju in nežnosti, da ima za vsakega človeka, in če je še tako globoko zabredel v temine življenja, pripravljeno svetlo prihodnost. In to me je oblikovalo v zaupljivega in veselega človeka. Toda zavedam se, da se moram sedaj tudi bolj posvečati posodi, ki je zelo krhka. Cerkev vidim kot zakramentalno zapisano skupnost, ki se mora v tej skrivnosti vedno znova odkrivati, vidim pa jo tudi kot organizacijo in tudi kot preprosto posvetno podjetje, ki ga je treba voditi z veliko odgovornostjo in strokovnim znanjem.

Pred nekaj dnevi sem v Cerkev spet sprejel gospoda, ki je ta korak naredil zelo zavestno. Vprašal sem, ga za nasvet, kako lahko spet v našo skupnost povabimo številne ljudi, ki so v zadnjih letih izstopili iz Cerkve. Po nekaj trenutkih premisleka mi je povedal dva nasveta: potrebujemo ljudi, ki verodostojno zastopajo to obstoječo Cerkev in lahko druge povabijo z osebnim prepričanjem v skupnost; in potrebujemo odprto skupnost, v kateri najdejo svoj prostor zelo različni ljudje z različnimi spiritualnimi dostopi in kjer se čutijo sprejete.

Pa še nekaj bi dodal: potrebujemo skupnost, v kateri lahko brez strahu v odprtem diskurzu nagovorimo številna vprašanja, ki jih prinašajo družbene spremembe. Gre za vprašanja odgovornosti stvarstva, vloge žensk v družbi, predvsem pa v Cerkvi, gre za mir, pravičnost in revščino, gre pa tudi za pastoralne strukture in njihovo prilagajanje na današnji dan. Številni se bodo vprašali: a to gre, če je Cerkev tako krhka in ji lahko škodujejo. Prepričan sem: gre, ker Bog prav v tej krhkosti, v šibkosti in v ogroženosti naše Cerkve podeljuje tisto učinkovitost, ki se izkazuje v spremembi od smrti v življenje ne samo v evharistiji, temveč tudi sredi sveta z vso močjo. In morda se zgodi čudež, da bo v našo Cerkev nekoč več ljudi vstopilo kot izstopilo.

Dragi bratje in sestre,

zelo težko sem se odločil, da sprejmem službo, ki se mi je zdela iz mnogih razlogov prevelika zame. Pri svojem premišljevanju pa se sem spomnil svoje babice, ki si je z vsem srcem želela, da bi postal duhovnik in je v ta namen neverjetno veliko molila. V njej sem videl lik premnogih slovenskih vernic in vernikov, ki so ji bili in so ji še povsem podobni. In ko sem privolil in bil imenovan za škofa krške škofije, sem dejansko čutil prav iz narodne skupnosti nepopisno veselje nad izvolitvijo. Hvala vam za to močno podporo, hvala za molitev in sebe in našo cerkveno skupnost še naprej priporočam vaši molitvi.

Zavedam pa se seveda, da je imenovanje koroškega Slovenca za škofa tudi političen znak, ki ni prvi in zato pomaga okrepiti trend, da na Koroškem tudi Slovenci lahko prevzemajo odgovorne službe za vso družbo. In da je samoumevno, da materni jezik lahko brez ovir uporabljamo v koroški javnosti. To je vsekakor razveseljivo in s ponosom in zadoščenjem lahko rečem, da je Cerkev k temu razvoju mnogo prispevala in kličem tiste nazaj k sooblikovanju cerkvene skupnosti, ki so jo iz upravičenih razlogov zapustili. Predvsem pa si iz srca želim, da bi skupno naprej delali na družbi, v kateri ima vsak človek dostojanstven prostor, neodvisno od izvora, jezika, verske pripadnosti in drugih označb.

Dragi bratje in sestre!

»Z vami sem kristjan« – s tem geslom so me včeraj zvečer povabili številni sodelavci in sodelavke na zelo čustveno bogoslužje in tudi danes bi rad povedal: Ja, to sem jaz – in veselim se, da bom to smel biti tudi v prihodnje. Sv. Avguštin je dodal še naslednji stavek: Za vas sem škof! To službo se moram šele naučiti oblikovati in na tem mestu vas v vsej ponižnosti prosim za sodelovanje in podporo.