Organisation / Organizacija

Nedelja

Sidro velike Sternove družine

Ob materinskem dnevu predstavljamo Marico Stern, mati, babico, prababico, ki s svojim vedrim značajem skrbi za povezanost v družini, o svoji babici piše vnuk Matej Zenz.

Marica Srern (zasebni arhiv)
Marica Srern (zasebni arhiv)

Kot otrok sem vedno rad obiskoval babico Marico in deda Petra Sterna v Stari vasi v Št. Lipšu. Hiša ob Zagorjah in potoku Suha v ozadju je bila za nas otroke vedno doživetje. Da so stari starši vodili penzion in gostilno »Stern«, pa je bilo še posebej zanimivo. Pipa za točenje piva, stare karte kvartopircev, duh starega cigaretnega dima. Vse to je bilo nekako misteriozno zame kot otroka. V spominu so mi ostali tudi stari gosti gostilne, ki so se tu pa tam pojavljali še potem, ko so pri Sternu z gostinstvom že zdavnaj prenehali. Zdeli so se mi žalostni, grbavi. Življenje v teh koncih, tako sem si kasneje mislil, najbrž ni bilo vedno enostavno. Babica pa je bila nasprotje tega: pokončna in hrabra, ampak na svoj čisto poseben miren in zaupljiv način. In vedno s pesmijo na ustnicah. Še danes jo slišim, stoje v kuhinji prepevati: »Čiribiribela mare moja«. Babica, to pravzaprav ne paše. »Bica«, tako ji pravimo mi vnuki in vnukinje, ki nas je kar 24. Mama, tako jo kličejo njeni otroci, teh pa je 11. »Urli« pa jo kličejo pravnukinje in pravnuki, ki jih je tudi že 5. Ne glede na to, koliko se je nas nabasalo v kuhinjo in dnevno sobo, bica je vedno imela vse pod kontrolo. »Bica« je center in sidro te naše velike družine, katere pristanišče je bila vedno in je še danes hiša v Stari vasi.

Marica Stern v krogu svojih otrok (zasebni arhiv)
Marica Stern v krogu svojih otrok (zasebni arhiv)

Rodila se je »bica« kot Marija Karničar 21. 12. 1937 kot peta izmed šestih otrok pri Varhu na Obirskem. Že od malih nog naprej so Varhovi otroci Naci, Folti, Kristi, Cita, Marija in Greti peli slovenske pesmi – vedno štiriglasno. Tako jih je učila Varhova mama, ki je obvladala vse glasove. To nadarjenost je prepustila še otrokom. Že kmalu, namreč med drugo svetovno vojno, pa so na Obirskem morali spoznati, da jih lahko ogrožata slovenščina in slovenska pesem. K Varhu so tedaj prihajali tako partizani, kot tudi nemška vojska, tako da nikoli niso vedeli, kako odgovarjati, da se ne bi izdali. Petje so morali opustiti. Kar pa pri najmlajši sestri Greti ni šlo, saj je bila stara komaj tri leta in situacije ni razumela. Vsakič so jo morali zapreti v klet in upali, da je Nemci ne bi slišali prepevati slovenskih narodnih in partizanskih pesmi.

Še danes nam potomcem, ki smo lahko srečni, da vojne nismo doživeli, opozarja, kako hudo je bilo. Po vojni je od leta 1946 do leta 1953 obiskovala ljudsko šolo na Obirskem, kjer se je učila tudi pri Valentinu Polanšku. Vedno jo je spremljala slovenska pesem, tako v šoli, kot tudi v cerkvenem zboru na Obirskem. To se tudi ni spremenilo, ko se je 26. 11. 1956 poročila s Petrom Sternom, po domače Plesnikarjem, iz Kort. Korški zrak se je izkazal kot izredno ploden, saj se jima je tam rodilo 10 otrok. Otroke, ki so jima bili vse, sta zapuščala le, če sta hodila na pevske vaje in nastope, pri čemer so jih potem nadzorovale stare tete. Plesnikarjeva domačija je bila namreč vedno odprta hiša, tako za duhovščino, lovske brate in sorodnike. To gostoljubnost je »bica« ohranila do danes.

V Kortah pa se je Marici Stern zgodil tudi najhujši udarec življenja, namreč smrt skoraj triletne hčerke Mije leta 1961. Brcnil jo je domači konj in to tako hudo, da je umrla zaradi poškodbe. Noč poprej, tako pravi Marica, se ji je sanjalo o belih lilijah.

Leta 1970 je družina Stern prodala Plesnikarjevo domačijo in kupila gostilno in penzion v Stari vasi. Tam sta se rodili še dve hčerki. Vse do danes nas Sternove povezuje trda vez. Sternov klan, pravim jaz. Bica to opisuje kot verigo, ki se nikdar ni utrgala. »Vsi otroci in vnukinje in vnuki, pravnukinje in pravnuki imajo svoje družine, domove in poklice po vsej Avstriji in celo v Švici. V ponos mi je, da sva vsem dala ljubezen do slovenske besede, ki jo prav vsi samoumevno in s ponosom govorijo, kjerkoli so.«

Poleg družine in slovenske besede je naprej osrednji del življenja Marice Stern ostajalo petje. 68 let sedaj že neprekinjeno poje v cerkvenem zboru, najprej na Obirskem in do danes v Št. Lipšu. Višek je bila, tako pravi Marica, ustanovitev Obirskega ženskega okteta leta 1974 pod vodstvom Valentina Polanška. Obirske ženske so pele na neštetih koncertih in potovale po Sloveniji, Nemčiji, Italiji in Franciji. Dobro se spominja koncerta v Bernu v Švici, kjer so bile tam živeče Globašanke ganjene do joka, ko so zaslišale domače pesmi.

Ganjen kot Globašanka v Bernu sem tudi jaz, ko slišim »bico« peti, posebej še v Sternovem družinskem zboru pesem »Na oknu glej obrazek bled«. Na žalost tega danes slišim manj. Petje in korona, to ne gre. In tudi neomajni ženi kot Marici Stern na stare dni glas malo nagaja. Glede na to, kar je vse doživela in dosegla – kdo bi si danes mislil imeti 11 otrok in živeti brez ceste na kmetiji sredi gora! – ji pa nihče ne bo zameril, da glas ni več tak, kot je bil. Marica Stern, ponižno, kot vedno, to povzame tako: »Da se je življenje tako izteklo, se zahvaljujem Bogu.« Vsi Sternovi smo hvaležni njemu, ne glede ali verujemo vanj ali ne, da nam je dal našo »bico« oz. »mamo« oz. »urli«.

Matej Zenz