December 2020, zadnji mesec v letu je in vse nas vabi k tihi pripravi na praznik Gospodovega rojstva.

V tem letu smo se spomnili kar nekaj okroglih obletnic.

Ob vseh pripravah na božič, a letos tudi ob prepovedih, ne moremo mimo 12. decembra leta 1970, pred 50-imi leti torej.

V Našem tedniku, 21. 12. 1970, štev. 51/52, so na strani 5 zapisali:

V soboto, 12. decembra, je bil zgodovinski dan krške škofije. Zbrali so se izvoljeni in imenovani člani sinode po slovesni sv. maši k otvoritvenemu zasedanju, da bi izvolili člane predsedstva centralne komisije in voditelje posameznih zborovanj. /…/

Izmed 194 sinodalov je 26 slovenskih, ki so bili uradno poklicani, izvoljeni ali imenovani. Statut sinode predvideva, da se morejo predlogi komisij prevesti tudi v slovenščino, če to zahteva slovenski sinodalni krožek. Glavno tajništvo sinode se obveže, da se pri izdajanju informacijskega materiala upoštevajo tudi okolnosti dvojezičnega ozemlja.

Tako je poročal pred petdesetimi leti Naš tednik. Delegati iz vseh koroških dekanij so se zbrali v prostorih Gospodarske zbornice v Celovcu. Kot predstavnik koroških Slovencev je v prezidiju sodeloval Vinko Zwitter, predsednik Katoliškega delovnega odbora.

Pri KDO – Vinko Zwitter, prelat Aleš Zechner in dekan Filip Millonig – so pripravili seznam slovenskih laičnih kandidatov, bilo jih je osem, za sinodo iz dvojezičnih dekanij. V članku Misli o sinodi (NT, 23. 9. 1971, štev. 39, str. 1 in 5) je Vinko Zwitter med drugim zapisal: Sinodalno prizadevanje je delo na poglobitvi verskega življenja, a je tudi eminentno narodnega pomena. Aktiviranje duhovnih sil – druga oznaka za poglobitveni proces – se mora nujno nadaljevati v prosvetnem in kulturnem področju in pomeni torej tudi duševni prerod naroda, rast iz okostenelih oblik tradicije v svežo, sodobno srčno in umsko izobrazbo in udejstvovanje.

Skoraj leto dni po uvodnem zasedanju so se sinodali zbrali 25. novembra 1971 v Domu glasbe v Celovcu k prvemu zasedanju krške sinode.

In petdeset let pozneje? Spet je 12. december (2020) sobota in pri Katoliški akciji smo se želeli te obletnice spomniti v Št. Petru pri Št. Jakobu s sveto mašo in predstavitvijo Zbornika o Vinku Zwittru. Virus nam je to »preprečil«, a prišel bo čas, ko ne bo več prepovedi in ovir, takrat bomo obudili spomin na Vinka Zwittra in na sinodo v njegovem Št. Jakobu.

Doživel sem močan božji veter

Dobro se spominjam, ko je švicarski teolog jezuit p. Mario von Galli DJ tako navdušeno poročal o razpravah na vatikanskem koncilu v Rimu. Bogoslovci smo prav tako z navdušenjem kar vsrkavali ta poročila s koncilskih zasedanj, ker smo čutili, da doživljamo nove in prelomne čase – ne samo v svetovni družbi, temveč predvsem v Cerkvi.

Podobne, a že bolj trezne predstave o nenehni obnovi verskega in cerkvenega življenja sem občutil ob začetku in med sinodo naše škofije 1971– 1972.

Obetajoča posebnost tega cerkvenega zborovanja se je zrcalila v novem pojmovanju božjega ljudstva ali cerkvenega občestva.

V skupnih razmišljanjih, razpravah, molitvah so se laiki in duhovniki trudili duhovno unovčiti spodbude vatikanskega koncila za konkretne razmere in potrebe v naši škofiji.

A sredi priprav na posamezne sestanke, seje in sinodalna zasedanja sem čutil bolj pri laikih kakor pri duhovnikih toliko navdušenja, optimizma in upanja, kako bi evangelij še bolj postal sol za našo svetno in cerkveno skupnost.

Zelo rad in s hvaležnim srcem se spominjam nadvse delovnih in navdušujočih Vinka Zwittra, Valentina Inzka, Ernsta Waldsteina in še drugih laikov, ki so naravnost žareli od samega navdušenja ali od navdihov Svetega Duha.

Med škofijsko sinodo smo nekako doživljali binkošti, ko smo sredi vihre zaradi dvojezičnih napisov v Domu glasbe z veliko večino izglasovali poseben dokument o sožitju slovenskih in nemških vernikov v naši škofiji.

Če se danes govori o sinodi, je največkrat omenjen v prvi vrsti ta dokument, ko je Cerkev izdelala smernice in spodbudila mnoge akcije za plodnejše sožitje obeh narodnih skupnosti na Koroškem.

50 let je dolga doba od škofijske sinode. Marsikaj je utonilo v pozabo, mnoga besedila še čakajo na uresničitev, druge sinodalne pobude bo treba znova preveriti in prilagoditi sodobnim pastoralnim potrebam in možnostim.

Zaupajmo v božjo pomoč, ker v semenih od takrat je moč rasti za prihodnost.

Jože Kopeinig