Organisation / Organizacija

Nedelja

Škof Jože Marketz o podobi Cerkve v času pandemije

Kdo pa smo, ko so cerkve zaprte?

Za škofa Jožeta Marketza je jasno: »Ta čas negotovosti lahko izkoristimo kot priložnost za iskanje nove identitete krščanstva, ki se pred našimi očmi radikalno spreminja.« Preberite, kaj je škof poudaril na predavanju v Dragi.

Aktualne koronakrize, ki jo še vedno povzroča pandemija po vsem svetu, mi ni treba opisati, saj jo vsi poznamo in se povsod podobno kaže s skoraj istimi posledicami. Verjetno tudi vsi opažamo, da prav v kriznih časih kakor skozi zbiralno lečo pridejo na dan šibkosti družbe in seveda tudi Cerkve. Kar smo prej skrivali in zamolčali, se pokaže v vsej jasnosti. Cilj ukrepov, tako političnih kakor cerkvenih, pa naj ne bi bil ta, da se vrnemo k prejšnji »normalnosti«, temveč da izkoristimo krizo kot impulz ali celo motor za potrebne spremembe. Zato upam, da teh nekaj misli, ki sem jih pripravil, vodijo naše misli v bodočnost, ki je ravno tako nepredvidljiva, kakor je bil in je še ta virus Covid-19.

Jože Maketz na Dragi (Rihter)
Jože Maketz na Dragi (Rihter)

Časi stiske so časi molitve

Ker je takoj po posvečenju izbruhnila pandemija, me je seveda zanimalo, kako so drugi škofje, predvsem tisti v nemških škofijah ocenili položaj, kaj so bila glavna sporočila za vernike ob začetku krize. Izbral sem nekaj izjav: »Časi stiske so časi molitve. Želimo ostati skupnosti, ki molijo, se povezati v molitvenih mrežah.«

»Kakor prvi kristjani bomo iskali pot back »to the roots« in se zbirali v majhnih družinskih skupnostih po hišah, tam molili, peli, brali Sv. Pismo, obhajali besedna bogoslužja in v digitalni obliki prisostvovali pri svetih mašah.«

»Cerkve naj bi ostale odprte, čeprav skupna molitev ni dovoljena, zvonovi bodo vabili k molitvi, duhovniki pa bodo ostali na razpolago po telefonu. Cerkev bo ostala blizu ljudem, s poudarkom na „vsem“ ljudem!«

»Cerkev naj bo lazaret, poljska bolnica, kakor jo je papež Frančišek imenoval. Tam bomo doživeli zveličanje in zdravje.« Predvsem pa naj bo Cerkev v težkih časih kraj upanja, skupnost, v kateri vladajo vera, upanje in ljubezen do bližnjega, so skoraj vsi poudarjali.

Tem duhovnim ponudbam je papež Frančišek zelo zgodaj pridružil dela ljubezni do bližnjega, podpiranje solidarnosti in pospeševanje pravičnosti v družbi, pri čemer se je predvsem zavzemal za starejše ljudi, ki so bili najbolj prizadeti in neverjetno dosledno opozarjal na begunce, ki so v tem času izginili izpred daljnogleda pozornosti.

Občutili smo, kako Cerkev izgublja na moči

Na Koroškem smo konec junija poskusili narediti nekako vmesno bilanco, ki vam bi jo rad v nekaterih točkah predstavil. Malo bolj podrobno smo si ogledali glavne dimenzije našega pastoralnega dela, tako najprej liturgijo, ki je bila prva dva meseca le zelo omejeno možna. Občutili smo, kako Cerkev izgublja na moči, če verniki nimajo priložnosti, da bi se fizično zbirali okrog Gospodove mize. Prenosi Božjih služb preko Live-streaminga, radija, televizije in drugih medijev so bili prve tedne zelo koristni, za mlajše znak modernejše, odprte Cerkve, za starejše in same popolna odselitev Cerkve iz njihovega vsakdana. Na južnem Koroškem so Slovenci imeli možnost slediti slovenskim sv. mašam v Sloveniji in so pri tem uživali. Zelo smo tudi podpirali družine, ki so se zbirale po domovih, vendar smo opažali, da tam, kjer niso navajeni skupne molitve, ti poskusi niso bili dolgotrajni. Do velike noči so mnogi pogrešali liturgijo in spraševali po cerkvenih bogoslužjih, kar je močno odmevalo tudi v skoraj vseh medijih.

Po praznikih pa so vse bolj utihnili in z njimi tudi poročila o Cerkvi, o kateri ni postalo jasno, za kaj pravzaprav stoji: Ali s svojimi navodili v prvi vrsti podpira red, ki ga država skuša uveljaviti, ali je duhovna ustanova in skuša vernikom ohraniti upanje na boljšo prihodnost, ali je odvetnica starejših in drugih, ki so se v krizi znašli v težavnih položajih. Duhovniki so zelo različno reagirali. Nekateri so se zapirali in ostali tako brez dela in čakali na konec ukrepov, drugi so iskali nove poti do ljudi predvsem preko digitalnih sredstev, večina jih je bila negotova in so čakali in zvesto izpolnili navodila, ki jih je tudi pri nas redno objavljala škofija. In seveda so tudi še tisti, ki se nobenih navodil ne držijo in si ustvarijo svoj lasten red.

Pri birmah smo poskusili nove oblike

Zelo težavno je bilo izvajanje službe oznanjevanja, saj so prav na področju katehese in izobraževanja bile skoraj vse ponudbe prepovedane. Pozitivno je bilo, da smo pri podeljevanju zakramentov, npr. sv. Birme, lahko poskusili nove oblike, ki so se zelo obnesle. Žal Cerkev v javnem diskurzu o perečih socialnih in družbenih temam skoraj ni bila prisotna, čeprav bi imela marsikaj povedati. Mislim na obvladanje strahu, nevarne učinke prisiljene socialne distance, brezposelnost, dostojanstvo življenja starejših ljudi, končnost človeškega življenja, odgovornost in svobodo, demokracijo v časih krize itd. S tem pa Cerkev ni spadala med tako imenovane sistemsko relevantne ustanove in je pri važnih odločitvah niso upoštevali. In tudi to bi bila tema za razpravo, ali je možno razlikovati ljudi na manj in bolj važne osebe.

Najbolj prisotni smo kot Cerkev bili po karitativni službi, čeprav se je žal zelo jasno pokazalo, da naš avstrijski sistem organizirane Caritas, ki je izvrstno delala, v krizah hitro doseže svoje meje, ker se župnije le malo vključujejo. Mnogi mladi so se tokrat na lokalni ravni zbirali pod okriljem občin k solidarnostnim projektom, kar je pri nas nenavadno. Ustanova Caritas pa se je zelo zavestno posvetila najrevnejšim in s tem tudi opozorila nase in na Cerkev kot povezovalni člen naše družbe. Kot eno najpomembnejših tem so izpostavili osamljenost vedno večjega dela družbe, ki obsega vse družbene sloje od otrok do starostnikov.

Če povzamem: korona nam je neusmiljeno pokazala, ali so župnije tudi pred krizo bile kraj srečevanja in življenja. Če ne, če so edine ponudbe župnije bila bogoslužja, je živahnost žive ustanove utihnila.

Kar nas je najbolj presenetilo, je bilo hitro naraščanje uporabe digitalnih medijev in s tem povezana pripravljenost mladih ljudi za tehnično pomoč. Zdaj smo na tem, da preverimo, kje so možnosti in priložnosti za bolj intenzivno uporabo teh novih sredstev in kje je nevarnosti take komunikacije. Na vsak način bi se slovenski verniki v Sloveniji in v zamejstvu lahko bolj povezali.