»Sem odprta, kreativna in pustolovska oseba,« tako se sama opiše mlada koroška Slovenka Hannah Mödritscher iz Konovec pri Pliberku. Že dolgo pred maturo ji je bilo jasno, da po šoli ne želi takoj študirati, temveč najprej videti svet. Želela je pridobiti nove izkušnje in tako je prišla do ideje, da bi šla kot au pair v tujino. Najprej je Hannah Mödritscher, absolventka Slovenske gimnazije, želela iti v angleško govorečo državo, kot na Irsko ali v Anglijo. Tam pa ni našla primernih družin, poleg tega pa je bil problem tudi vizum. »Potem sploh nisem več hotela delati kot au pair, ker sem se tako fiksirala na Irsko,« pripoveduje. Nato ji je mama predlagala Italijo. »Za hec sem dodala še Italijo in sem našla odlično družino!«
Prvi dnevi v novi okolici v Milanu so bili zelo nenavadni. Nikogar ne poznaš, pa tudi živeti v tuji družini je nekaj posebnega. A kmalu se je dobro vživela in se počutila kot šesti družinski član. Njen vsakdan je bil precej urejen, vsak dan je ob pol dveh šla po otroke v šolo, nato so doma delali naloge, se igrali ali učili. Včasih jih je peljala tudi na različne športne dejavnosti. Okrog pete ure je prišla mama in skupaj so se igrali ter večerjali. »Včasih sem jih spremljala tudi spat in sem skupaj z otroki odšla v posteljo,« se nasmehne.
Otroci so bili od prvega trenutka zelo odprti, saj so navajeni, da vedno pride nova au pair. »Jaz sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila, kako ravnati z njimi, kaj imajo radi in kaj ne. Na koncu pa so bili zame kot bratje in res sem uživala z njimi.«

Tudi o sebi se je veliko naučila. »Ugotovila sem, da sem lahko zelo samostojna in še bolj odprta, kot sem si mislila.« Seveda so bili trenutki, ko ji je bilo težko in je pogrešala dom – predvsem na začetku. Takrat je pomagal kakšen klic domov ali pa druženje s prijateljicami. Vendar pa prevladujejo pozitivni spomini: »Imela sem toliko lepih trenutkov, da sploh ne morem reči, kateri je bil najlepši.«
Njene lastne korenine so imele v Italiji posebno vlogo. Gostiteljska družina je doma govorila tako nemško kot italijansko, otroci pa so obiskovali nemško govorečo šolo. »Seveda niso manjšina kot mi, a zanimivo je bilo videti, da imajo tudi tam nekaj podobnega.« Še posebej jo je ganilo, da se je družina zelo zanimala za zgodovino koroških Slovencev in si celo prebrala različne prispevke o tem.
Veliko ji je pomagala tudi italijanščina. Čeprav je morala z otroki govoriti večinoma nemško, ji je znanje italijanščine olajšalo vsakdanje življenje – še posebej, kadar je bila sama na poti. »To leto je bilo zagotovo eno mojih najboljših. Veliko sem izvedela novega in spoznala številne ljudi.«
Zato bi izkušnjo priporočila vsakomur. »Vedno rečem: naredi to, drugače boš nekaj zamudil. Na univerzi se seveda veliko naučiš, ampak tistih življenjskih izkušenj, ki jih dobiš kot au pair, drugje ne boš našel.«
Kot najpomembnejšo lekcijo izpostavlja odprtost do vseh stvari in uživanje v življenju, dokler je mogoče. Jasne pa so tudi njene prihodnje poti, jeseni bo začela v Celovcu študirati slavistiko in anglistiko za učiteljico, kasneje bi rada odšla v Gradec. Med študijem bo še vedno potovala, enkrat pa želi opraviti tudi semester izven Avstrije.
Zanjo pomeni življenje doživeti čim več in uživati v vsakem trenutku – ne glede na to, ali je lep ali težek, saj v vsakem izmed njih kot oseba rasteš. Ob koncu poudari, da je v tem letu imela največjo podporo prav doma: »Najbolj so mi ob strani stali moja družina in prijatelji.«

Laura Praster