Mnogo zgodovinsko pomembnih cerkvenih zgradb je Janko Krištof videl to poletje v Normandiji, v bližini mesta Rouen. Še pomembneje pa je, da je spoznal mnogo ljudi in ob tem pridobil veliko izkušenj, ki jih bo s pridom uporabil tudi v svojem dušnopastirskem delovanju.

»Poletni meseci so res dobra priložnost za premislek o tem, kako ravnamo s svojim časom,« ste lani zapisali v Nedelji v svojem pismu bralcev. Kako je prišlo do odločitve, da ste letošnje poletne mesece preživeli drugače?
Janko Krištof: Lansko leto sem šel na začetku julija v Stično in sem tam, kakor že leta poprej, preživel teden skupaj z menihi. Tokrat sem imel s seboj knjigo sobrata p. Andreasa Knappa, ki je bil 40 dni čisto sam v puščavi. Knjiga me je zelo inspirirala, ker je on – poznam ga tudi osebno – približno v mojih letih in gre večkrat v premišljevanje svojega življenja. Zaželel sem si leta, ki so pred menoj, sam oblikovati in ne vsega prepustiti toku življenja. Večkrat sem dejal, da ne potrebujem sobotnega leta, ker imam polno življenje in nimam nezadovoljstva v sebi. Če pa sem razmišljal, kaj bi naredil v sobotnem letu, sem se spomnil veliko stvari. V mladih letih sem imel veliko možnosti biti po svetu in se učiti jezikov. Povsod sem ostal na pol poti. Tako se je pojavila želja, da bom zaprosil za sobotno leto, ga razdelil na šest delov, po dva meseca, vsako drugo leto bom šel v kakšno tujo deželo, po izkušnjo Cerkve, drugega okolja in tujega jezika. S to mislijo sem šel k odgovornemu, takrat je bil to Engelbert Guggenberger, in ko sem mu predložil svojo misel, ga ni bilo treba prepričevati. Podprl me je, naj to naredim, saj me pozna, da sem vedno poskusil kaj novega in je to koristilo tudi drugim.

Letos ste se odločili, da greste za dva meseca v Francijo? Zakaj ravno Francija?
Janko Krištof: Pred nekaj leti sem bil na mednarodnem srečanju duhovnikov v Franciji, blizu Pariza, in takrat sem v fari doživel, kako so laiki po nedeljski sv. maši nesli hostije k svojim bolnikom domov. To se me je zelo dotaknilo. Druga izkušnja je bila, da tam ne vodi pogrebov ne župnik, ne diakon, ampak diakonova žena. Tako sem spoznal čisto drugo stvarnost. Imajo sicer drugačne okoliščine, bolj zaznamovane s sekularizacijo, hkrati pa so našli poti, kako je mogoče pastoralo delati v širšem okviru, ko ni vse vezano na duhovnika. Zato sem se letos odločil dva meseca preživeti v Franciji, kjer sem opazoval, kaj bi se mogli od njih naučiti. Mi sicer nismo imeli francoske revolucije in razlaščanja. Zelo jih je zaznamovalo, da so Cerkvi leta 1905 vzeli vsa poslopja. Vse cerkve so v lasti države. Cerkve na podeželju so precej zapuščene. V večini teh cerkva imajo le eno predvečerno sv. mašo na leto. Zelo pa sem občudoval velika svetišča,veličastne cerkve, ki so tudi duhovni centri, na primer Chartres.

Kako so potekali vaši dnevi? Ste imeli dnevno rutino ali so bili bolj sproščeni?
Janko Krištof: V prvih dneh sem bil samo »tu«, veliko sem opazoval in hodil zraven duhovnika, ki me je povabil. Ni me samo sprejel, ampak je dobro načrtoval, kje bi me vzel s seboj. Pokazal mi je, za kaj njegovo srce gori. Kot čisto mlad je bil delavski duhovnik, zelo se je že od nekdaj zanimal za begunce, bil je generalni vikar, deloval je tudi v Parizu in Rimu. Nato se je vrnil in se še naprej trudi, da Cerkev živi odprtost in bratstvo. To karizmo sprejema od Charlesa de Foucalda. Večkrat sem bil povabljen na kosila, večerje in srečanja raznih skupnosti. Vedno bolj sem lahko sprejemal naloge, najprej sem prevzel delavniško sv. mašo, ko pa je duhovnik šel na dopust, sem imel tudi nedeljske sv. maše v francoščini. Čutil sem, da so me lepo sprejeli. Videli so, kako se trudim naučiti jezika in so to zelo spoštljivo sprejemali.

Kaj ta izkušnja prinaša za vaše dušnopastirsko delo v fari, v dekaniji, v škofiji?
Janko Krištof: Morda je to zdaj prezgodaj reči. Vrnil sem se poln energije, spočit, čutim se notranje močnega. Pridobil pa sem si izkušnjo, kaj pomeni biti tujec. Eksistencialno sem doživel, kako je, ko prideš v tuji kraj, kjer se ne moreš dobro izpovedati in si čisto odvisen od tega, kako te bo okolica sprejela. Druga izkušnja je: biti začetnik, ko prideš nekam, kjer te nihče ne pozna, ne ve, kaj doma delaš, ne ve, kdo si. Prideš kot človek. Eno leto bom v sebi pustil to izkušnjo, da bo delovala in morda se pokaže še kakšen sad. Mislim, da je sad tudi v spoznanju, da ješ in voziš bolj počasi, si vzameš več časa za pogovore z ljudmi. Sam sem včasih nejevoljen, če stvari niso takšne, kot bi želel. S svojim vedenjem lahko prestrašim svojo okolico. Izkušnja Francije me uči, naj se malo upočasnim in sprostim.

Kako so farani vaših far Bilčovs in Št. Ilj sprejeli odločitev, da za dva meseca odhajate?
Janko Krištof: Sprva so bili nekoliko osupli. Ko sem povedal, da imam namestnika, ki bo tukaj dva meseca, pa se je kar precej pomirilo. Ko so duhovnika Gregorja Šemrla spoznali, se je še bolj pomirilo. On je bil zadovoljen, ljudje so bili zadovoljni, jaz pa še bolj, ker je vse dobro potekalo. Farno življenje je v obeh farah dobro potekalo naprej. Tudi v Franciji sem poudaril, kako veliko imamo mi sodelavcev. To je najbolj pomembno. V vsaki fari, v vsaki skupnosti so ljudje, ki so tukaj, ki vnašajo svoje moči in svoje sposobnosti v cerkveno občestvo. Največjo nalogo nas duhovnikov vidim v tem, da te ljudi podpiramo, jim stopimo ob strani, jim pomagamo, da se še bolj razvijajo in ne, da jim delamo težave. Še veliko bolj moramo staviti na laike. Tako bomo lažje šli v dobo, ko bo še manj duhovnikov in bodo mnogi laiki usposobljeni za dela, ki jih bodo lahko samozavestno sprejeli. V Franciji imajo v farah že ekipe – ni en sam človek – za pripravo na krst, za pogrebe … Laiki so tudi odgovorni za nedeljsko sv. mašo.

Ali lahko iz teh dveh mesecev izberete eno izkušnjo, za katero bi lahko rekli, da je za vas najlepša?
Janko Krištof: Morda dva dogodka. Ko sem prišel tja, mi je mlada Senegalka podarila posodo iz stekla, kjer sta bili narisani avstrijska in francoska zastava, vmes so bile stopinje in Jezus, napisano pa je bilo: Kristusov apostol. To me je zelo ganilo. Druga emocionalna izkušnja pa je bila, ko sem se poslavljal. Ministrantka, stara 11 let, me je trikrat objela, preden me je pustila oditi nazaj iz Francije na Koroško.

A lahko izpostavite tudi trenutek, ko vam je bilo najtežje?
Janko Krištof: Ko sem sedel pri mizi in nisem nič razumel. V začetnem času je to bilo pogosto. In spoznal sem realnost Cerkve, ne samo lepe reči, na primer napetosti med verniki, kar je seveda človeško. Sad dvomesečnega bivanja na enem kraju je tudi to, da vidiš stvari takšne, kot so, niso samo lepe.

Če sva že pri težkih stvareh, kako doživljate situacijo v krški škofiji? Se je pogled na to dogajanje z distance nekoliko izostril?
Janko Krištof: Težko se vračam v situacijo tukaj. Ko sem odšel, se je ravno to zgodilo, da so odpoklicali Guggenbergerja. To me je zelo prizadelo. Nekateri verniki so grozili z izstopom iz Cerkve, drugi pa so se pridružili protestu. Spodbujal sem jih, da je ta slednja pot boljša, naj se postavijo na noge. Na začetku so se tem protestom pridružili, sedaj pa jim tudi ne morejo več slediti. V farnem delu nimam težav, a pri svojih škofijskih nalogah še iščem pot, kako ravnati.

V svojih farah ste že imeli predstavitev in ste ljudem opisali svojo izkušnjo Francije. Kakšen je odmev ljudi?
Janko Krištof: Odmev ljudi je, da so pri meni ob vrnitvi doživeli veliko veselja. Na predstavitvi sem tudi povedal, da sem v svojem življenju videl duhovnike, ki so izčrpani, ki jim je zmanjkalo energije, duhovnike, ki so zagrenjeni. Če oblikujem svoja zrela leta, potem je to ukrep proti tej ožini. Iščem globino in širino v drugih izkušnjah. Če bom le zdrav, bom šel še naprej to pot. Kadar pomislim na to, začutim veliko veselja.

Mateja Rihter