»Nageljne imam že pripravljene.« Marija Markitz, predsednica Slovenskega kulturnega društva Globasnica, je samo nekaj ur pred praznovanjem 120-letnice društva sredi priprav. Jubilej bodo proslavili s koncertom. Nageljni so pripravljeni v zahvalo zaslužnim osebam. In seveda nagelj je tudi del društvenega logotipa.

Ko stopi na jubilejni prireditvi na oder Mešani pevski zbor Peca pod vodstvom Petre Stravnik, je med njimi tudi predsednica Marija Markitz. Seveda kot vsi v zboru z nageljnom na obleki. Tudi na mizah, kjer so zbrani gostje, da bi proslavili društveni jubilej, so šopki nageljnov, prav tako šopek ob govorniškem odru. Z odra se sedanja predsednica zahvaljuje prejšnjim predsednikom in predsednici »za vašo skrb nadaljevanja in nadgrajevanja tistega, kar so ustvarili naši predniki od leta 1903 dalje«. Zahvalila se je predsednici Anki Jernej, sedaj tajnici, predsedniku Raimundu Greinerju, Valentinu Smrečniku, Luku Hudlu, Bernardu Sadovniku, Štefanu Boschitzu in Branku Hudlu, ki je sedaj podpredsednik.

Vrnimo se na dom Marije Markitz v Mali vasi. Od februarja 2014, ko je postala predsednica društva, se je marsikaj spremenilo tudi v hiši. V devetih letih se je nabralo dosti sledov društva v hiši. Tehnika je v garaži, soba, kjer se pripravlja na svoje delo kot učiteljica pri Božjem grobu, je hkrati tudi »društvena soba z arhivom in najstarejšim društvenim zapisnikom izpred 120 let«. Društvo nima lastnih prostorov, zato je najelo farno dvorano. Posebnost ali ne – zanjo pravzaprav samoumevnost: v kulturno delo je vključena vsa družina. Mož Rado je že 30 let odbornik, prav tako se dela v društvu ne branita sinova Janez in Niko. »Vedo, kaj pomeni delo za društvo za kulisami in tudi na odru.« Pela sta v otroškem zboru Živ žav, zdaj sta pa člana rock skupine Jadagani. Za predsednico je jasno, da je delo za društvo uspešnejše, če to dela vsa družina, pa čeprav je otrokom včasih treba namigniti, če na kaki prireditvi nimata kakšnih nalog, »da je že lepo, če prideta«. Ob tem pa omenja, kako je pomembno, da so starši otrokom zgled tudi pri kulturnem delu. Prav tako društvo veliko daje otrokom, če sodelujejo v eni izmed skupin. To povezuje, to navdušuje, je tudi občutek za skupnosti in to izoblikuje tudi skrb za slovensko besedo doma in v deželi. »Ni vse le pesem, ne le beseda in glasba, ampak je tudi medgeneracijsko srečanje.«

In mimogrede pravi Marija Markitz, da je pomembno sodelovanje s faro. Da je članica farnega sveta, postane jasno, ko našteva, kaj jo v naslednjih urah in dneh še čaka. »Danes vaje z zborom, jutri jubilejni koncert ob 120-letnici društva, v ponedeljek seja farnega sveta, vmes pa še prvo obhajilo z učenci, saj sem njihova razredna učiteljica«.

Skrb za slovensko besedo je bila za prve odbornike društva pomembna, ko so v enem letu postavili na oder tudi do tri igre, prav ta ljubezen do besede prednikov je tudi v središču dela, ki ga opravlja Marija Markitz kot predsednica društva. Hvaležna je za otroški zbor Živ žav in za MePZ Peco. Kar manjka, je gledališka skupina. »Najtežje je začeti,« pravi, »če imaš dobro idejo, moraš začeti in ko je narejen štart se začne stvar razvijati in nazadnje postane tradicija.« Trivium je to, prav tako Globaški kulturni dnevi. Prepričana pa je, da so taki uspešni začetki mogoči le, če se ta skrb in navdušenje za kulturno delo predaja z zgledom iz roda v rod. Prepričana je v uspeh dela društva v domačem kraju, »tako je slovenski jezik še močno slišen in spoštovan«. Spregovori o veselju pri delu, ki ga opravlja. »To veselje doživljam, ko vidim napredek pri delu, ki ga opravljam in zato rada delam. Hodim na vaje, ker rada pojem. Rada delam zato, ker vidim, da je to delo pomemben del mene same in ker vidim smisel v tem. Zato ne premišljujem, ali je treba ali ne. To postane nekaj samoumevnega, ker vem, da ima smisel in ljudje tudi z dobrohotnostjo sprejemajo in vidijo v tem delu dobro delo.« In od kod dobiva energijo za delo, je vprašanje. »Na eni strani je čas, ki si ga vzamem zase, čutim se pa tudi sprejeto v veliki skupnosti. Energijo dajejo knjige, ki jih rada berem, rada hodim na koncerte, pa tudi iz slik umetnic in umetnikov črpam energijo.« Neštete slike imajo izbrano mesto na njenem domu. Oman, Benetik, Januš, Berg, Plieschnig, … Nekaj posebnih slik najde doma na sprehodih v naravi, včasih pa pride do posebnih trenutkov, »ko vidiš, da je bila prireditev uspešna, takrat si hvaležen«. Takšen trenutek je bila jubilejna prireditev ob 20-letnici društva z rdečim nageljnom v logotipu. Tako je rekla Micka Opetnik, podpredsednica Krščanske kulturne zveze: »Predsednica Marija Markitz vas povezuje v veliko družino in vas opogumlja za slovensko besedo.« Lep nagelj, povedan z besedami.

Vincenc Gotthardt