Evangelij, Mt 17,1-4

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.

Engelbert Obernosterer: Peter Jezusu: Če hočeš, postavim tu tri šotore

Rad bi se s svojo prijavo k besedi navezal na mesto v evangeliju, v katerem Peter predlaga poveličanemu Jezusu, da bi zanj, Mojzesa in Elija postavil po en šotor. S tem načenja problem človeških bivanjskih poskusov.

Medtem ko Jezus, odmaknjen dojemljivosti apostolov, govori z Elijem in Mojzesom, stojijo učenci prav zapuščeni na vrhu gore. Toda Peter hoče zamaknjenega pripeljati nazaj na tla resničnosti, s tem da mu obljubi prijetne hišne razmere: Vsi skupaj bi se lahko počutili kot doma na lepi gori. Jezus se ne zmeni za to ponudbo. On ne potrebuje, kakor nam poroča neko drugo mesto, nobene blazine, kamor bi lahko položil svojo glavo, hodi neovirano ven in noter skozi zidove in zaprta vrata.

Kaj pomeni hiša za nas smrtnike, ki smo vpeti med biti in ne biti? V celoti vzeto je ščit, ukrep proti strahu. Ne le nezaželene vsiljivce in neprilike vremena odvrača takšna zaščitna kapsula od prebivalcev, tudi tuje, drugačno, ne kompatibilno poskuša izključiti.

Vsaka hiša se začne s temeljem. Ustvaril naj bi trdnost pod nogami, trdnost, kakor jo znamo spet ceniti na primer po potresu. Poleg tega odvrača takšno dno od prebivalcev nezdravo vlago in mraz, ločuje od zemlje, trohnobe, ki prej ali slej vsakega pripelje nazaj k sebi. Prek te prve vmesne plasti položijo tesarji drugo vmesno plast iz lesa, prek katere se lahko razprostre tretja iz preprog. Njene barve in ornamenti naj bi oko odvračale od tega, da so vsaka tla kakor tudi druga gradbena dela geste obrambe.

Med prvimi stvarmi, ki jih otrok riše, je hiša.

Z majavimi črtami ločuje kraj varnosti od beline preostalega sveta, toplo oranžno barvo vtira v zidove, za streho poišče v škatlici za barve najlepšo rdečo barvo.

V poznejših letih poskuša marsikateri, ki je doslej risal samo hiše po željah, kakšno spremeniti v realnost. Če pa se, kar se neredko zgodi, po njenem dokončanju v njej še vedno ne počuti varnega, obda hišo z ograjami in živimi mejami, namesti varnostne ključavnice in alarmne naprave, ima pse čuvaje in sklene zavarovanja ali meni, da je druga hiša prava reakcija na občutek brezdomstva.

Engelbert Obernosterer

Dialoška pridiga v celovški stolnici, 20. 3. 2011