V naslednjih dveh letih si želi škof Jože Marketz »odkrito govorjenje in ponižno poslušanje«. Škof je bil v nedeljo, 17. oktobra, v Straßburgu, kjer je v proštijski cerkvi obhajal sveto mašo in z njo v krški škofiji začel »Sinodalni proces 2021–2023«. Sinodalni proces je spodbudil papež Frančišek in pošilja celotno katoliško Cerkev na pot. Ta pot se je začela na ta dan po vsem svetu.

Škof Marketz, ki je pri Avstrijski škofovski konferenci skupaj s salzburškim nadškofom Franzem Lacknerjem odgovoren za sinodalno pot, v svoji pridigi ničesar ni olepšaval, vendar je spomnil tudi na to, da prej ni bilo vse boljše. Že sama proštijska cerkev v Straßburgu je vidno znamenje, kako se je čas spreminjal – in tudi škofija. Medtem ko so na začetku imeli škofje svoj sedež v Krki, je prišel čas, ko so tega premestili v Straßburg in pozneje še v Celovec, kjer je sedež danes. »Ni res, da je bila nekdaj cerkev polna in danes ni več. Ni res, da je bila nekdaj cerkev polna mladine in danes ni več. Nekakšno nihanje je. Živimo v času, ko čutimo, da v družbi iz različnih vzrokov prihaja do razcepljenosti. Tako je tudi v Cerkvi. Najbolj to občuti papež, ki se sprašuje, kako odgovoriti na to razcepljenost v družbi, ki govori o enakosti bratov in sester.«

Poudaril je, da živimo v svetu, ki je zelo raznolik in v katerem ima vsak dovolj samozavesti, povedati svoje mnenje. To je dobro, vendar, kaj storiti proti razcepljenosti, se je spraševal škof. »Kaj nam je treba storiti, da krepimo skupnost in gradimo mostove med ljudmi?« V Cerkvi gotovo ne more biti tako, da so v ospredju cerkveni zakoni in dogme. »To ni nikakršna pot.« In zato je pot, ki jo predlaga papež Frančišek, pravzaprav pot, ki jo navdihuje Sveti Duh. Papež je svetovni Cerkvi rekel, da mora najprej poslušati, da bo vedela, kaj pričakujejo ljudje od nje. In v dveh letih bo sinoda v Rimu, kjer bodo razpravljali o poti Cerkve v prihodnosti. »Do takrat pa,« tako škof, »bomo poslušali v župnijah in škofijah, kaj nam bodo ljudje povedali. Biti Cerkev, pomeni biti skupno na poti in dopustiti, da nas vodi Sveti duh. Zavedati se moramo, da napredek ni samo v tem, da uporabljamo svojo inteligenco in voljo za doseganje uspehov, temveč moramo dovoliti, da se v naše razmišljanje vmešava tudi Bog. Mi kot Cerkev moramo biti sredi med ljudmi v svetu in ne smemo biti kot majhna skupnost ob robu. Gre za vprašanje, kako moremo živeti skupnost v vsej raznolikosti.«

Zbrane je škof opozoril na sodelovanje v Cerkvi. Ena taka priložnost so volitve v župnijske svete naslednje leto. Zbrane je pozval tudi, da o svojih razmišljanjih o Cerkvi govorijo v družini, v skupinah, na trgu ali kjerkoli. Lahko svoje razmišljanje o tem, kakšna naj je pot Cerkve v prihodnje, tudi zapišejo in pošljejo na škofijo. Nekaj mesecev je za to čas, potem bodo vsi predlogi in želje za Cerkev obravnavani na sinodi v Rimu. Do takrat so vsi naprošeni, da ponižno poslušajo in odkrito govorijo in tako omogočijo vzkliti sanjam za boljšo prihodnost Cerkve. vg

Pogovorni večer v Št. Ilju

V farni cerkvi se nas je zbralo kakih 25 oseb iz naše bližnje okolice. Na začetku smo se pevsko in molitveno obrnili k Svetemu Duhu in ga prosili za moč. Pogovor je vodila Ingrid Zablatnik, ki nas je po kratkem uvodu povabila v pogovorne skupine. S pomočjo pripravljenih vprašanj smo se v skupinah pogovarjali o trenutni stvarnosti Cerkve in naših hrepenenjih za prihodnje. V plenumu so nato skupine poročale o vsebini pogovorov. Ob tem je prišla do izraza velika pestrost, ki je segala od zahteve po odpravi celibata, novega dostopa do spolnosti, pa tja do potrebe kulture hvaležnosti in medsebojnega spoštovanja. Ponekod so se zdela vprašanja neumestna, saj je toliko možnosti sodelovanja in vključevanja, le da ni odmeva in pripravljenosti vključevanja. Eni so pogrešali ogenj, drugi pa je bil začutiti prav v teh pogovorih in v pripravljenosti priti na tak pogovor. Začetek je bil narejen, sedaj pa želimo, da se nam bi pridružili še mnogi drugi. Za to bo v naslednjih mesecih dovolj priložnosti. Zahvala šentiljskim ženam, ki so pripravile okusno in obilno agapo.

Janko Krištof