Slovenke in Slovenci sredi sveta in po svetu, je bil naslov, ki so si ga za letošnje Novoletno srečanje zamislili organizatorji Marija Gruškovnjak, Pavel Zablatnik in Jože Kopeinig v imenu Katoliške akcije ter Doma Sodalitas v Tinje. Novoletno srečanje je 7. in 8. januarja 2023 je obiskovalke in obiskovalce pritegnilo v Tinje, izbrali pa so lahko tudi možnost, da skoraj celoten program spremljajo v neposrednem prenosu po spletu.

Helena Jaklitsch: Bog živi ves slovenski svet … Kaj res?

V svojem predavanju je izpostavila, da živi dva milijona Slovenk in Slovencev v matični domovini, pol milijona pa na tujem. Mnenja je, da »šola in mediji ne posredujejo znanja o sodobnem življenju Slovencev zunaj Slovenije.« V svojem predavanju je predstavila razloge za izseljevanje iz Slovenije skozi zgodovino. Če so se nekoč močno povezovali, je »za te, ki odhajajo zdaj, značilna večja individualizacija. Namesto društev nastajajo skupine na Facebooku.« Srečujejo se bolj na neformalni ravni in v okviru projektov, predvsem za otroke. Seveda se spreminjata tudi tempo in način življenja in »niti v Sloveniji ne gojijo več narodnega čuta.« Po letu 2009 ne govorijo več o begu možganov, ampak o kroženju možganov. Helena Jaklitsch je pripovedovala tudi o srečanjih s slovenskimi skupnostmi, na primer v Severni Ameriki večina pripadnikov tradicionalne slovenske skupnosti sploh ne govori več slovenskega jezika, zelo pa se povezujejo s folkloro, glasbo in predvsem v kulinariko Slovenije, »klobasa in potica sta besedi, ki ju znajo vsi.« A jezik je pomemben. Tako je Slovenka v Nemčiji – tja so se preselili že njeni stari starši – dala naprej jezik svoji hčerki, ob tem pa pravi: »Samo s slovensko besedo lahko v celoti razumeš sam sebe.« Helena Jaklitsch je poudarila, »brez naših rojakov po svetu bi bila pot k mednarodnemu priznanju Slovenije težja.« Kot pomemben element ohranjanja slovenske identitete je omenila vero.

Ivo Jevnikar: Zamejstvo nismo le matica in zdomstvo, pa smo vendar en narod

V svojem zelo dodelanem referatu je Jevnikar predstavil mnogo bistvenih podatkov. Če jezik v Clevelandu ne vpliva na slovensko zavest, pa v Trstu težko priznajo slovenskost nekomu, ki ne zna slovensko. Po drugi strani pa argentinski Slovenci bučno navijajo ob zmagi Argentine, a »ni dvoma, za koga bo navijal tržaški Slovenec, pa tudi če Italija igra proti Zimbabveju.« Na rast in razvoj narodne skupnosti po Jevnikarjevem mnenju vplivajo tri pomembna dejstva:

• odnos večinskega prebivalstva
• odnos matice
• samozavest in volja do življenja same narodne skupnosti.

Navedel je mnogo primerov iz Italije, kjer so leta 2001 dobili zaščitni zakon. Omenil je vrnitev Narodnega doma, »še pred leti nepredstavljivo dejanje velikega simbolnega pomena«. Žal pa se tudi zelo pogosto zgodi, da naletijo na izobražene rojake iz Slovenije, ki se čudijo temu, da v Trstu in Gorici živijo Slovenci. Slovenska narodna skupnost v Italiji je trpela pod dvema totalitarnima sistemoma: fašizmom in komunizmom, ki je prihajal iz Slovenije. Zadeve se izboljšujejo, »manjšinska vprašanja so vedno na sporedu političnih bilateralnih srečanj.« Izpostavil je, da je »Cerkev do sedaj zelo veliko pomagala pri ohranjanju slovenstva.« Kljub temu da se mnogi kulturni delavci zelo trudijo, »ni mogoče vsega prepuščati dobri volji in slučaju.« Jevnikar je omenil velik pomen študijskih dnevov Draga. Kritično je podal opazko, da je bilo veliko več sodelovanja med Koroško in Primorsko v časih, ko je bilo sodelovanje s Slovenijo oteženo. V Italiji si je precej ljudi uredilo slovensko državljanstvo (lahko imajo slovensko in italijansko državljanstvo hkrati), tudi dobršen del maturantov študira v Sloveniji. »Država je pravna kategorija, a za nas Slovence je tudi stvar ljubezni in ponosa, ker smo do nje prišli tako pozno,« je dejal in omenil, da so se ob osamosvojitvi in vstopu Slovenije v Evropsko unijo zmanjšali predsodki sosednjih držav. Čim bolj bo matica uspešna, tem bolj bo vzbujala samozavest pri manjšini. Ob tem ostaja velika želja po spravi. Po Jevnikarjevem mnenju organizacije ne morejo nadomestiti političnih strank. Pripadati narodni skupnosti je v urejenih razmerah velika obogatitev, drugače pa nenehno delo za pravice. Jevnikar je ob tem citiral papeža Frančiška, ki je v socialni encikliki Fratteli tutti (Vsi bratje) politiko označil kot eno najbolj dragocenih oblik ljubezni »ker je v službi skupnega dobrega.« Prav na takšen način Jevnikar razume tudi delo za manjšinske pravice.

Andrej Poznič: Vedno smo tako delali, ni argument

Župnik v Ihanu, ki je do svojega 20. leta živel v Argentini, je razmišljal o problemih, ki jih ima Slovenija. Opaža, da ni pluralizma v medijih. »Vsak zase misli, da ima prav in da bi morali vsi tako misliti.« Problem vidi v kontinuiteti oblasti in v demografski zimi »človeštvo izbira smrt s splavi in s tem, da nočejo imeti otrok.« Kot župnik velikokrat sliši besede: »Vedno smo tako delali, a to zanj ni argument.« Slovenijo doživlja kot ateistično državo.

V sobotnem popoldnevu so si udeleženci ogledali film Andrine Mračnikar Izginjanje, sledila je okrogla miza z založbami, za kulturni večer pa so poskrbeli Tamburaši iz Loč.

Kardinal Franc Rode: Vse je dar

Nedelja je na Novoletnem srečanju vedno dan za teološke teme. Letos je bil poseben gost kardinal Franc Rode. Zaradi njega je v Tinje prišla velika skupina iz Gorice pod vodstvom Erike Jazbar. Kardinal je pred nedavnim pri celjski Mohorjevi izdal svojo knjigo spominov z naslovom Vse je dar. O knjigi se je z njim pogovarjal Edvard Kovač. Na začetku je Rode povedal nekaj svojih osebnih spominov na pokojnega emeritiranega papeža Benedikta XVI., ki ga je dobro poznal še iz časov, ko je bil kardinal Ratzinger, nato je sledil pogovor o Rodetovem življenju in duhovnosti. Naštel je nekaj duhovnih osebnosti, ki so najbolj vplivale nanj. To so sveti Avguštin, Blaise Pascal, sveti John Henry Newman in Romano Guardini. Slednjega je občudoval zaradi »latinske jasnosti v besedi in germanske globine misli.« Rode je priznal, da ko je bral njega, je postal »srečen in prepričan član katoliške Cerkve.« Želi si notranje osvoboditve slovenskega človeka, v veselju, da si v prijateljstvu z Bogom. Včasih pa smo po njegovem mnenju preveč odvisni od Stare zaveze in mislimo, da bomo vse naredili z izpolnjevanjem pogojev. Kot opaža, je v Italiji krščanstvo bolj sproščalo človeka. »Cerkev ima prihodnost, o tem ni nobenega dvoma,« je optimističen Franc Rode. Med drugim je povedal, da je v času, ko je bil v Špitalu, pisal poezijo v slovenščini, kasneje v Argentini pa je prešel v glasbo in začel tudi komponirati. Od skladateljev sta mu najbliže Schubert in Chopin. Spregovoril je o Francu Sodji in Alojzu Rebuli ter dejal, da v slovenskem verniku »ceni zvestobo, ki je šla skozi mnogo preizkušenj.« V življenju je imel toliko čudovitih srečanj, da ni mogel vseh vključiti v knjigo Vse je dar. Morda pa bo izšla še knjiga, kjer bo predstavil podobe prijateljev, prav tako pa je želja tudi knjiga o svetnikih. Kopeinig je kardinala Franca Rodeta označil kot »trubadurja veselega upanja, ki je nakazal svetla obzorja.« Ob sklepu Novoletnega srečanja je daroval sv. mašo.

Mateja Rihter