Pred hišo na Tešinji nad Št. Jakobom v Rožu so že pred desetletji odmevale pesmi v več jezikih v tamkajšnji gozd. Študentke in študenti razreda za solopetje, ki ga je na konservatoriju v Celovcu 30 let vodil Janez Kampuš, so vsako šolsko leto zaključili na tem internem koncertu.

S pesmijo se je srečal kot otrok doma v Šmarju pri Jelšah na slovenskem Štajerskem. »Starši so peli z nami doma.« Kot 17-letnik je začel peti pri cerkvenem zboru. »Občudoval sem pevce, kako so peli, in moja edina želja je bila, da bi mi kdo povedal, kako se tako poje.« Potem pa je že storil prvi korak na poti svoje glasbene kariere. Ker je bila ob domači hiši samo nekaj sto metrov stran majhna stara zapuščena lesena hišica, je Janez Kampuš večkrat odšel tja in tam kot solist skušal posnemati pevce na cerkvenem koru. »Užival sem sam pri petju v hišici in takrat mi je bilo jasno: v petju hočem napredovati.«

Z odmevom melodij v tem prostoru je odšel v Maribor, kjer je začel študirati solopetje. Nato ga je pot kot prvega Slovenca kmalu vodila v Gradec, kjer je leta 1962 jeseni napravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost, smer solopetje. Toda v prvih letih študija ni bilo tako. Sicer je že nastopal na različnih prireditvah, vendar od glasbe ni mogel živeti. Da si je življenje zaslužil, je delal vse mogoče. Bil je vrtnar, delal je kot mizar, kot mesar in pral je avtomobile. »Seveda bi raje imel, da mi, tako kot nekaterim drugim, ne bi bilo treba skrbeti za preživetje, vendar je bilo to pri nas nemogoče, doma nas je bilo 12 otrok.« Toda tudi njegov glas je bil vedno bolj odmeven. V operah je prevzemal manjše vloge.

Glasbenik Janez Kampuš je živel nekoliko drugačno življenje. Užival je z glasbo in kolikor je bilo mogoče, je to pokazal tudi pri svojih nastopih. Pri MePZ Gallus je nastopal tudi kot solist, od leta 1977 do leta 1980 ga je celo vodil kot zborovodja in ga dirigiral na turneji po Franciji.

Ko je Janez Kampuš šel v pokoj, je prenehal tudi s petjem. Takole je rekel: »Pri glasbenikih je tako kot pri športnikih. Pride čas, ko je treba nehati, ker začne primanjkovati kondicije.« In glasba je bila, ki ga je pospremila na drugi svet. Na osmrtnici so mu izbrali refren pesmi »En starček je živel tam v vinskih gorah« ..., kar je bila njegova najljubša pesem, saj je bil v vinskih gorah doma, na Štajerskem. »Oče nebeški, glej, še en kozarček zdej, hvalo bom vekomaj, vekomaj pel!« To je bilo njegovo življenje. Veselo, užival je in bil globoko veren in Bogu hvaležen, da mu je bila dodeljeno takšno življenje. Pogrebno mašo je imel župnik Jurij Buch, pela je Bernarda Fink, organistka je bila Špela Filipič, od njega pa se je poslovil tudi cerkveni zbor pod vodstvom Čarlija Kravcarja, pri katerem je desetletja pel.