Slovenka doma in po svetu – to je bil naslov letošnjega kulturnega praznika, ki ga v Dom v Tinjah in Prosvetno društvo Lipa Velikovec tradicionalno pripravita kot prvi na Koroškem. Slavnostna govornica je bila svetovno znana pevka Bernarda Fink, ki navdušuje s svojim glasom in s svojo prisrčnostjo na največjih svetovnih in tudi na manjših koroških odrih. Ob tem pravi: »Najpomembnejši oder je tisti, na katerem si zdaj.« V nedeljo, 26. januarja, je bil ta najpomembnejši oder v Domu v Tinjah.

V praznik sta polno dvorano obiskovalk in obiskovalcev s svojo glasbo in besedo ter s svojo prijaznostjo popeljali dve ženski. Na klavirju Zlatina Riepl, za govorniškim pultom Veronika Kušej, referentka Doma v Tinjah, ki je kulturni praznik tudi organizirala.

Vokalna skupina Lipa, ki jo vodi Dominik Hudl, je razveselila s svojim nastopom, prav tako pa tudi Ženski pevski zbor SPD Kočna Sveče pod vodstvom vsestranske Kristine Kragelj. V tem zboru poje tudi Bernarda Fink. V svojem slavnostnem govoru je bila zelo osebna. Desetletja je delovala kot pevka na glasbenem področju, na najvišji klasični ravni. »Doživela sem nebeške trenutke, ko sem smela biti v objemu genialno navdihnjenih skladb, poleg glasbenikov odličnih orkestrov, zborov, kolegov pevcev, vsi v službi glasbe in službi ljudem, ki so nas poslušali.« Takrat je čutila, da vibracije, »ki jih ustvarjalci prenesejo v dvorano med poslušalke in poslušalce, odmevajo po mojem prepričanju prek sten dvoran v vesolje, kot molitev.« Citirala je stavek Nikolausa Harnoncourta, ki je napisal:

»Glasba je popkovina, ki nas povezuje z božjim!« Spomnila je na misel, ki so jo zapisali v Katoliškem prosvetnem društvu Planina Sele: Kultura se začne v srcu vsakega posameznika. Izpostavila je trud za kulturo po naših krajih in vaseh. Svoje prve močne trenutke z glasbo je doživela v nežnem otroštvu, v krogu svoje slovenske družine v Buenos Airesu, kjer je bila rojena. Opisala je pot mame in očeta iz Ljubljane, »ko sta s tisoči beguncev v najhujših vojnih napetostih v maju 1945 zapustila svoje ljubljeno, domače mesto in šla v neznano ...« Vrnitev domobrancev se je končala s krvavim obračunom revolucionarnih sil. Oče Bernarde Fink se je čudežno rešil. »Cela Slovenija se je uprla kruti nemški okupaciji, saj si nihče ni želel te strahote! Vsak domoljubni Slovenec se je želel osvoboditi tega krutega tujega napada!« je poudarila. V Buenos Airesu, kjer so živeli skromno in delovno, »kljub trpljenju pomanjkanja in domotožju nisem, ne v družini, ne na letnih spominskih proslavah, nikoli začutila niti trohice sovraštva ali želje po maščevanju.« Sedaj je njena domovina Koroška. »Domovina, kot vsaka, lepa, draga, pa tudi boleča ... To dobro vemo: s tem, kar ljubiš, tudi trpiš ... in rasteš.«

Prireditev, ki bo še dolgo odmevala, je zaokrožil Mešani pevski zbor Podjuna. Vodi ga Anja Kapun, ki jo je res lepo gledati, kako z navdušenjem dela z zborom in kako imenitno dirigira. Isto dopoldne so imeli svoj veliki koncert v Pliberku, popoldne pa so nastopili še v Tinjah s programom, ki je zazvenel za ušesa in je bil paša za oči.

Na koncu je zazvenela Prešernova Zdravljica. Sedma kitica je slovenska himna, ki je s pozivom za spoštovanje vseh narodov v današnjem času še kako pomembna.