Skoraj 50 kilometrov na uro po črnem pesku. Sredi ničesar.

Alina Sofia Kunčič je sedela na preprosti leseni deski in se spuščala po vulkanskem pobočju. Okoli nje dim, pepel, nora hitrost. »Sankala sem se po vulkanu,« pravi danes z nasmehom, ki ne skriva navdušenja. »To ni bilo v načrtu, ampak tudi življenje največkrat ni.«

Tako je bilo nekje v Srednji Ameriki, daleč od Reke pri Št. Jakobu, kjer je Alina doma. Potem ko je končala šolo na Višji šoli za gospodarske poklice, ni šla takoj študirat na univerzo kot večina prijateljic in prijateljev. Srce jo je vleklo drugam. V svet. »Nisem vedela, ali naj grem takoj študirat. Nekaj v meni je reklo – pojdi najprej malo ven, iz cone udobja.«

S pomočjo agenture, ki jo je priporočila znanka, se je odločila za prostovoljno delo v Gvatemali in Kostariki. Tam je najprej v hostlu v Kostariki spala z desetimi neznanci v eni sobi in delala na recepciji. V prostem času je raziskovala džungle, obale, tamkajšnja domača naselja. Po enem mesecu je nadaljevala v Gvatemalo, kjer je na eko-kmetiji delala na vrtu, pomagala pri živalih in prodajala pridelke na tržnici. Delo je bilo prostovoljno. Plače ni bilo, a je imela prenočišče in topel obrok na dan. »Včasih potrebuješ zelo malo. In ravno to te nauči največ.«

Ko bi se morala vrniti domov, je spoznala druge popotnike. In z njimi je nadaljevala pot v El Salvador, Nikaragvo, Honduras, Panamo. Z nahrbtnikom, z avtobusom, peš. »Vsakič sem srečala ljudi, ki so imeli podobno pot. Tako si sama, a nisi nikoli sama.«

Vmes so bile nore dogodivščine. Na primer tridnevni pohod do aktivnega vulkana, ki je izbruhnil le 200 metrov stran. »To je bilo noro. Strašljivo in veličastno hkrati.« V Panami je znova nekaj časa delala kot prostovoljka, nato pa letela v Kolumbijo, ki jo je čisto prevzela: »To je moja najljubša država. Ljudje tam imajo tako življenjsko veselje. Pozdravijo te, povabijo te, plešejo s tabo! V Cali, v glavnem mestu salse, sem plesala salso – to je bilo čisto veselje.«

Božič je Alina preživela v revni skupnosti v Gvatemali, kamor jo je povabila domačinka. Skupaj so otrokom razdeljevali sladkarije in igrače. »Otroci so se iskreno veselili. Zame je bil to eden najbolj ganljivih trenutkov v življenju.«

Zadnji del poti ni minil brez zapletov. Med turistično atrakcijo, kjer je hranila morske živali, jo je v stegno ranil rep morskega biča. Rana je bila globoka, končala je v bolnišnici. »Bilo je nevarno. Če bi me zadelo drugje, bi bilo lahko hudo. A tudi to je del moje zgodbe.«

Po šestih mesecih v Srednji in Južni Ameriki je Alina malo drugačna. »Zdaj bolj cenim to, kar imam. Vodo iz pipe. Svojo sobo. Družino. To, da me doma kdo čaka. Tam sem videla, da imajo otroci veliko manj, imajo pa več srca več veselja in več hvaležnosti.«

Ko je Alina prišla spet domov na Koroško, jo je sprva zadela rutina. »V Srednji Ameriki sem bila najbolj prosta različica sebe. Zdaj je vse bolj predvidljivo.« A pravi: »Tudi to je del življenja, sprejeti ritem in ga živeti z odprtimi očmi.«

Trenutno čaka rezultate prijav na Univerzo v Mariboru, Ljubljani in Münchnu. Rada bi študirala medicino, s časom bi se rada usmerila v športno medicino.

»Če bo možnost, bi rada del študija opravila tudi v tujini. Nekje v bolj eksotičnih krajih. Mogoče v Afriki«, poudarja simpatična mlada ženska.

Kaj bi sporočila vrstnikom? »Če imaš možnost, potem pojdi v svet. Ne razmišljaj preveč. Ne pusti, da te strah zaustavi. Svet je manj nevaren, kot si ljudje mislijo, če veš, kdaj kam greš. In najpomembnejše je: zaupaj vase. Naučiš se več, kot lahko kadarkoli prebereš v knjigah.«

Alina Kunčič se sama opisuje kot vztrajna, srčna in luštna. Njena pot ni bila načrtovana do zadnje podrobnosti. Bila je drzna odločitev, polna neznank, včasih neudobna, a vedno iskrena. Zdaj ve: potovanja ne merimo v kilometrih, ampak v ljudeh, trenutkih in pogledih, ki jih neseš domov.